Urška Pribošič: Intervju

Kje si odraščala?
Odraščala sem na Bledu, skoraj bi lahko rekli "na kmeth".

Kje-kdaj-kako-zakaj se je začela tvoja deskarska pot?
Začelo se je pred približno desetimi leti, ko je oče bratu kupil snowboard. Seveda sva bili s sestro malo ljubosumni, zato ga je potem kupil tudi nama, vendar samo enega za obe. Sprva mi deskanje ni bilo preveč zabavno, na družinskih izletih so me vedno čakali na koncu smučišča, saj sem bila več na tleh kot na bordu. No, ko sem se končno naučila priti do konca smučišča, se mi je deskanje zelo priljubilo. Dobila sem tudi svoj snowboard in celo buce, prej sem namreč deskala s pancerji..
 
Kdo si, ko nisi na snegu? Kaj počneš, ko nimaš deske pod nogami?
Sem povprečna slovenska študentka. Začasno živim v stanovanju v Ljubljani, brez denarja, jem na bone, občasno se pojavim na faksu, večkrat na študenskih žurih  in razmišljam o tem kdaj bom lahko šla spet na sneg.
 
Kakšen trik ti da krila?
Jezus air.
 
Tvoj najljubši snowbord trip/roadtrip?
Trip na Novo Zelandijo letošnje poletje. Že zelo dolgo sem si želela iti tja in letos se mi je ta želja uresničila. Tega nisem niti pričakovala, saj sem šele 2 meseca prej izvedela,da je tam svetovno mladinsko prvenstvo in da bi mogoče lahko šla tja. In sem šla res. Tam sem bila en mesec, ki sicer ni bil preveč produktiven za moje deskanje, vendar je bil celoten izlet kar zabaven in mi bo zagotovo ostal v dobrem spominu.
 
Tvoje najljubše stvari?
Postelja in hrana, nato sledi bord.

Kaj imaš vedno v žepu, ko bordaš?
 Včasih sem imela mobitel in robčke, nato sem padla na mobitel in počila ekran. Zdaj imam samo še robčke in včasih vazelin. Karto ponavadi pozabim. Najdejo se tudi kakšne smeti.

Kaj te najbolj motivira in daje zagon za nove zmage?
Pravzaprav nimam preveč motivacije za tekmovanja. Pravim si, da je to del bordanja in je to kot neka dolžnost, ki jo moram opraviti, da potem lahko čimveč časa preživim na snegu in potujem naokoli, namesto da se v Ljubljani prebujam v megleno jutro, ki me zamori za cel dan, ker vem da je doma in v gorah sonce, in potem sedim še cel dan v šoli.

Kako si se počutila ob tvoji največji zmagi in kje si jo doživela?
Vesela sem bila, ker sem preživela. Bilo je avgusta na Novi Zelandiji. Tekmovala sem na mladinskem svetovnem prvenstvu v disciplinah slopestyle in big air. Pri obeh sem zasedla 2. mesto. Na tekmi v big airu me je bilo zelo strah, saj še nikoli nisem skakala na tako velikem kikerju. Skočila sem enkrat za trening in dvakrat za tekmo. Na koncu sem bila samo vesela, da je mimo.
 
Tvoja največja želja za prihodnji dan, teden, mesec, leto?
Veliko snega, nič poškodb, čimveč zabavnih potovanj…

Začelo se je pred približno desetimi leti, ko je oče bratu kupil snowboard. Seveda sva bili s sestro malo ljubosumni, zato ga je potem kupil tudi nama, vendar samo enega za obe. Sprva mi deskanje ni bilo preveč zabavno, na družinskih izletih so me vedno čakali na koncu smučišča, saj sem bila več na tleh kot na bordu. No, ko sem se končno naučila priti do konca smučišča, se mi je deskanje zelo priljubilo. Dobila sem tudi svoj snowboard in celo buce, prej sem namreč deskala s pancerji.