Surfanje je šport, za katerega smo v zadnjih letih že nekje slišali, če ne drugega, ga poznamo iz trgovin, reklam, filmov, ali pa imamo morda kakega odštekanega prijatelja, ki je to že nekje sprobal in se je navdušen vrnil iz malo drugačnih počitnic.
Zanimivo je, da se je ta šport preselil tudi k nam v Slovenijo, deželo brez valov, in da se je ideja surfanja z vsemi pripomočki, oblačili, življenjskim slogom prijela tudi v naši bolj hriboviti deželici. Znano je, da smo Slovenci uspešni adrenalinski športniki in tako ni nič čudnega, če večina snowboarderjev, freestylerjev in freeriderjev obožuje tudi tako napaljen in drzen šport, kot je surfanje na valovih.
Ne bom pisal zakaj, bom pa raje napisal kje je ta šport razvil korenine, iz kje prihaja ta energija, ki polni vse nas adrenalince in tudi tiste, bolj romantične dušice, zaljubljene v globlje in širše spektre lepot narave.
Občutek na surfu je nekako podoben trenutku, ko pozimi gledaš strmino pod sabo, po kateri se boš spustil in obožuješ celo okolico zasneženih hribov. Predstavljaj si, da ta sneg zamenjaš za svetlikajočo se vodo, za ocean, ki te obdaja. In ko drsiš, skačeš, letiš po valu, to je druga zgodba ujeta v prejšnjo.
Surfanje se je razvilo nekje pred 4000 leti v Polineziji (današnji Havaji in ostala tamkajšnja rajska otočja), ko so ribiči utrujeni prihajali iz ulova. Ugotovili so, da je lažje drseti z valovi proti obali, kot se jim upirati. Iz tega se je razvila ideja prvega surfa. Izdolbli so največje drevo in tako so na najstarejši surf deski poskusili odsurfati prvo peno in val. Ker je pri tem bilo potrebno veliko moči, se je iz tega dejstva hitro razvil ritual, pri katerem so morali fantje, preden so postali moški, odsurfati svoj prvi val ali peno (t.im. inicijaciski ritual).
Najboljši surferji so bili kralji. Na Havajih so samo največji mogotci in kralji lahko surfali, saj je bil to kraljevi šport. Nato je na Havaje prišel belec (kapetan James Cook), pobral najboljše in šport se je počasi širil po celem svetu in prišel celo do nas.
Na začetku sem pisal o enormni energiji surfanja, ki so jo takrat imeli priložnost izkusiti le redki. Prav ta energija je tista gonilna sila, ki žene vse, tudi tiste, ki se prvič soočijo s tem športom.
Kljub precejšnji razširejnosti surfanja danes, vsi surf spoti na Zemlji še zdaleč niso odkriti (spot je kraj, kjer se surfa). Recimo, malo za šalo in malo za res, tudi hrvaška obala še ima na stotine km neodkritih potencialnih surf spotov. Eden redkih, ki smo ga slovenski surferji že odkrili, je v Medulinu, tako imenovani Sick Meduza. Ta spot nam je najdražji. Tukaj ob dobrih pogojih tudi organiziramo državno prvenstvo v surfanju na valovih Slovenije. Kje pa vadijo naši tekmovalci?
Slovenci smo odsurfali že kar nekaj svetovno znanih spotov, kot je popolna multi tuba Coxos in ogromna tuba, kjer se odvija tekma za svetovno prvensvto Supertubus na Portugalski; najverjetneje najdaljši levi val v Evropi Mundaka v Španiji. Kar dobro smo prečesali obale Indonezije, še posebej zaželjenega Balija, surfali smo tudi obale Hawajiev, Mehike, Costa Rice, Maroka in še bi lahko našteval.
Kakšna pa je razlika med Medulinom (Sick Meduza – Hrvaška) in recimo Supertubosom na Portugalski? Voda je voda, a ne? Pri spotih se razlikujejo predvsem mesta, kjer se le-ti nahajajo; torej ali so na Oceanu ali v precej bolj zaprtem jadranskem morju. Razlikuje pa se tudi relief morskega dna. In zakaj na Jadranu nimamo tako dobrih valov kot jih imajo npr. na Baliju? Ker je na Baliju veliko več odprtega morja, po katerem se sprošča in potuje veliko več energije (posledica močnih ciklonov na odprtem morju). Pri nas pa smo že zelo veseli, da zapiha jugo in naredi majhne in neurejene, a za nas še kako potrebne valove.
Zakaj pa odkrivamo nove spote in kako to, da se zadovoljimo z valčki Medulina? Seveda je najlepše surfati močne, čiste in dolge valove, na katerih letiš in s hitrostjo drsiš pod gmoto vode, ki je nad tabo. Spretnejši surferji pa ta plaz vode izkoristijo tudi za pomik na vrh vala, kjer so G-sile kar močne in običajno ti omogočajo nadaljnji večji pospešek. Eden izmed vznemirljivejših manevrov je, ko nameriš pravo točko pod valom, ta te pa z gornjo stranjo prekrije in naslenjih par trenutkov, ki surferju predstavljajo celo večnost, si obdan z vodo, bežiš iz tunela – tube, a hkrati zadržuješ točko, kjer si. Kar zahteven trik, a tako veličasten, da ko ga enkrat „sfuraš“, se ga lotevaš do obsedenosti.
A zanimivi so tudi manjši, krajši valovi. Ker si prav tako v vodi, se igraš z naravo (oz. se ona s tabo), skušaš ujeti trenutek in izvesti nov trik, ki ti na majhnem valu da prav toliko zadovoljstva kot na večjem.
Tukaj je še en faktor. Faktor družbe. Ni lepšega, kot surfat s prijatelji ali z napaljenimi domačini, ki te spodbujajo k naslednjemu valu. Smeh ob kaskaderskih padcih te tolaži in te spodbuja k naslednjem poskusu, navdušeni kriki, ko ti je uspelo nekaj nepredvidljivega, pa ti dodatno poganjajo adrenalin po žilah in vlivajo nove ideje in moči.
Pred kratkim mi je prijatelj opisal svoje potovanje po Novi Zelandiji in Avstraliji, kjer ga je žena prepričala v tečaj surfanja na valovih. „Kdo bi si mislil, da je to tak špas.“ je povedal. »Kaj pa zdaj, ko sem to izkusil in mi je zmanjkalo »časa« za tako dolga potovanja?!«
Precej tečno in utopično je razmišljati kako smo prvič drseli s surfom po valu in se krokodilje smejali, zdaj pa smo doma prepuščeni svoji iznajdljivosti preživljanja prostega časa. Začetniki surferji imajo danes ogromno izbire tudi na slovenski surferski sceni in kot sem že napisal, so valovi lahko že čez cesto. Samo presedlati je treba na nizko cenovne letalske prevoznike in že si lahko med odlični valovi Portugalske.
Iztok Južnič Zonta
Surfanje je šport, za katerega smo v zadnjih letih že nekje slišali, če ne drugega, ga poznamo iz trgovin, reklam, filmov, ali pa imamo morda kakega odštekanega prijatelja, ki je to že nekje sprobal in se je navdušen vrnil iz malo drugačnih počitnic.
Leave a Reply
You must be logged in to post a comment.