Snowboard kot lifestyle

Začelo se je, ko se je nek zanesenjak vprašal :«Kaj pa če bi…?« in vrgel leseno desko na tla, se postavil nanjo ter se poskušal spustiti po bregu. Vaška otročad je igro hitro posvojila, sčasoma je ta prerasla v lokalni šport, tekom razvoja se je našlo še par tehnično podkovanih oseb, ki so vso stvar izpopolnile in danes je boardanje zastopano že prav povsod.

Poskusi, da bi deskanje naredili čimbolj podobno smučanju, so se izkazali za jalove, saj alpine slog izumira, slalom kot disciplina bije boj za obstanek na olimpijskih igrah, race deske se umikajo iz prodaje, medtem pa se pospešeno razvija veja prostega sloga. Ta je atraktivnejši tako za gledalce kot tudi uporabnike in vse bolj so popularna ter medijsko podprta tekmovanja v big airu (velika skakalnica), pipu (snežni kanal) in border crossu (terenski kros). Navdušenje nad freestyle-om (prostim slogom deskanja) izvira iz tega, da le ta omogoča uporabniku to, na kar so smuči pozabile. Metanje čez skakalnice, zabavo na objektih v snežnih parkih, vožnjo po celcu in vijuganje med smrekami po gozdu. Rivalstvo na smučišču, ki se pojavlja med smučarji in deskarji, si zastavlja popolnoma napačno vprašanje. Ne gre za to, kaj je bolje, temveč za to, da je vsak od obeh
športov zasedel svojo nišo. Medtem, ko se uživači v carvingu lažje najdejo v smučanju, se mladina bolje poistoveti z deskanjem, saj je to lahko bolj adrenalinsko in nepredvidljivo. Elegantno carvanje po sveže zratrakirani progi z veleslalomkami ali mehko vijuganje po novozapadlem celcu z bordom – oboje prinaša užitek in to je najbolj važno. Najsi bomo uporabili en ali drug rekvizit, princip je tako ali tako vselej enak – uživanje v naravi in na snegu.

Veliki večini deskanje predstavlja le obliko sobotne rekreacije in druženje s prijatelji, obstaja pa tudi pest takih, ki jim freestyle pomeni življenjski stil. Kot že ime pove (prosti slog) gre za to, da počneš tisto kar želiš, kakor želiš, brez omejitev in vedno z užitkom. Pozitiven in sproščen odnos do življenja se ne odražata samo na snegu, temveč vsakodnevno. Ti ljudje so tudi tisti, ki organizirajo tekmovanja in se na njih udejstvujejo, se pogajajo z žičničarji in lastniki smučišč za postavitev snežnih parkov in nasploh ustvarjajo napredek. Ko deskanje enkrat preraste definicijo športa in postane nekaj s čimer vsakodnevno živiš si pripravljen žrtvovati karkoli. Pripravljen si vstati ob petih zjutraj in pešačit v breg, zato da prvi prideš do sveže zaplate celca, pripravljen si cel dan z lopato vkup sneg metat, zato da na koncu nastane skakalnica, pripravljen si še enkrat, dvakrat, trikrat poskusit, potem ko te pri učenju novega trika vrže na hrbet. In ko zardelih lic in z razbolelimi nogami končuješ dan, komaj čakaš na jutro, da se vse zgodi znova.

Evva

Začelo se je, ko se je nek zanesenjak vprašal :«Kaj pa če bi…?« in vrgel leseno desko na tla, se postavil nanjo ter se poskušal spustiti po bregu. Vaška otročad je igro hitro posvojila, sčasoma je ta prerasla v lokalni šport, tekom razvoja se je našlo še par tehnično podkovanih oseb, ki so vso stvar izpopolnile in danes je boardanje zastopano že prav povsod.


Posted

in

by

Tags:

Comments

Leave a Reply