Slovensko mladinsko gledališče – SEZONA 2009/2010

Umetnost, eros, upanje

Hrepenenje, kaos, zlo, bolečina, slast, strast, ljubezen, trpljenje, užitek in smrt prežemajo novo sezono Slovenskega mladinskega gledališča. Šest uprizoritev novih dram ali tekstovnih predlog, ki jih v Sloveniji na odru še nismo doživeli, in avtorski projekt mladega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki se bo prvič gledališko preizkusil v naših krajih.

Med njimi za naše gledališče ustvarjeni drami Nižina neba Nebojše Popa Tasića o igrivi lahkotnosti krutosti in drama Šumi Petra Božiča, napisana po dveh desetletjih njegovega dramskega molka. Sarah Kane s Slo, za katero pravijo, da je nastala, ko je avtorica izgubila vero v ljubezen, dehteča homoerotična čutnost Piera Paola Pasolinija, ki preveva roman Amado mio, kultna Peklenska pomaranča v priredbi avtorja romana Anthonyja Burgessa, čarobna pravljična pesnitev Marije Cvetajeve Vampir.

Zdi se, kot da bi bila sezona sedmih praizvedb, ki je pred nami, dolg, skrivnosten predor, skozi katerega nas bodo skupaj z igralskim ansamblom Slovenskega mladinskega gledališča popeljali Jernej Lorenci, Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Ivan Peternelj, Oliver Frljić, Vinko Möderndorfer in Ivica Buljan. In na to pot bomo drzno, z velikim spoštovanjem in veseljem stopili vsi, ki ustvarjamo v našem gledališču, upamo pa, da se nam bodo pridružili tudi naši gledalci. Kajti prav ganljivo je, da je vsaka od odrskih umetnin, ki so pred nami, podoba o svetu, na katerega se spušča nebo z vso svojo težo, a je na koncu predora, po katerem gremo, kljub temu bleščeča in osvobajajoča luč kot srž življenja. Nenavadno je, koliko upanja se skriva v predstavah naše nove sezone, ki nam pripoveduje predvsem o umetnosti in moči erosa.

Matjaž Pograjc je o svojem spopadu s peklom Peklenske pomaranče zapisal, da bo dvignil svoj meč, svoje pero, svojo režijsko roko zato, da bi opisal boljši in lepši svet. Zdi se, da bomo v Slovenskem mladinskem gledališču v novi sezoni vsi skupaj ubrali podobno pot: prek trnja do zvezd.

—
Nebojša Pop Tasić
NIŽINA NEBA
Uprizoritev po Ovidijevih Metamorfozah
Režija: Jernej Lorenci

Dramaturgija: Nebojša Pop Tasić, scenografija: Branko Hojnik; kostumografija: Belinda Radulović; glasba: Branko Rožman; gib: Gregor Luštek; lučno oblikovanje: David Orešič; lektorica: Mateja Dermelj; asistent režije: Borna Armanini; vodja predstave: Urša Červ

Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Maruša Geymayer-Oblak, Olga Grad, Željko Hrs, Barbara Krajnc, Marko Mlačnik, Sandi Pavlin, Ivan Rupnik, Romana Šalehar, Marinka Štern, Matija Vastl

Miti in legende iz Ovidijevih Metamorfoz, dvesto petdeset jih je, so bili navdih številnim umetnikom in znanstvenikom, ki so vplivali na razvoj naše civilizacije in miselnosti (Chaucer, Shakespeare, Milton, Dante itn.). Nižina neba, nova drama Nebojše Popa Tasića, temelji na Ovidijevih Metamorfozah in jim obenem nasprotuje. Osnovno izhodišče drame je, da je človek bitje igre (homo ludens) in da za igro potrebuje malo razlogov. Ko se igra enkrat začne in traja dovolj dolgo, preneha biti igra in postane kruta resničnost. Igriva lahkotnost krutosti je nedoumljiva, kakor da bi človeka poganjala blaznost in ne razum. Potemtakem spremembe oblik, ki so gonilo Ovidijevega pisanja in filozofije, niso mogoče, dokler se igra ne konča. Človek je prisiljen trpeti v obliki, ki mu je dana.

Jasne ločnice med komedijo in tragedijo ni. Prepletanje dramskega in postdramskega, komičnega in tragičnega ustvari srhljivo celoto, ki bi jo lahko označili za tragično grotesko. Če se svet in gledališče začneta tako, da so bogovi občinstvo, ljudje pa – ne po svoji volji – igralci, se zgodba konča tako, da ljudi ni več, bogovi pa končajo na odru, v prostoru časa in trpljenja. Postanejo novi rod ljudi.

Svetovna premiera Nižine neba bo 19. julija 2009 na mednarodnem gledališkem festivalu Mittelfest v Čedadu, slovenska premiera pa septembra v Slovenskem mladinskem gledališču.

Jernej Lorenci se v Slovensko mladinsko gledališče vrača po uspešnih uprizoritvah Poroke Witolda Gombrowicza (2004) in Epa o Gilgamešu Nebojše Popa Tasića (2005).

Sarah Kane
SLA (Crave)
Režija: Vito Taufer

Prevod: Katja Kosi; dramaturgija: Jera Ivanc; koreografija: Gregor Luštek, Rosana Hribar; scenografija: Viktor Bernik; kostumografija: Barbara Podlogar; lektorica: Kim Komljanec; glasba: DJ JAMirko; oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič; vodja predstave: Janez Pavlovčič

Igrajo: Neda R. Bric, Boris Kos, Janja Majzelj, Matej Recer

Vito Taufer je v Slovenskem mladinskem gledališču prvič režiral leta 1982 (Nigel Williams: Razredni sovražnik), Sla pa je njegova enaindvajseta režija za SMG.

Ali slišiš kdaj glasove?
Le ko mi govorijo.

Sla (1998) je predzadnje, četrto besedilo kontroverzne britanske dramatičarke Sarah Kane in edino, ki pri nas še ni bilo uprizorjeno. Po mnenju mnogih gre za njeno najbolj avtobiografsko besedilo, gotovo pa najbolj poetično, saj je po avtoričinih besedah nastalo v želji, da bi odkrila, ali se lahko izraža s poezijo in hkrati ohranja dramsko strukturo. Ne pozabi, da je poezija jezik zaradi jezika samega. Izrazito ritmizirano besedilo je pisano kot partitura za štiri igralce/igralke (A, B, C, M), pri čemer ločila, ki se ne držijo slovničnih pravil, označujejo način govora, didaskalije pa natančno opredeljujejo zvočno podobo – od besed v tišino in nazaj. »Besedilo namesto brutalnosti in ekscesnega čustvovanja uporabi jezik kot glasbo, ključni pomen ob vsebini pripade ritmu in strukturi, aluzije in citati (Beckett, Eliot, Sveto pismo, Shakespeare, Camus, The Doors, The Beatles idr.) pa določajo oblikovno in tematsko strukturo Sle. Čeprav zgodbe ni enostavno povzeti in se avtoričina na videz preprosta, v resnici pa skrivnostno fragmentarna pisava ves čas izmika enoznačnim opredelitvam, je besedilo izrazito gledališko, zaradi generičnosti njene pisave in dejstva, da je gledališče že od nekdaj spoj različnih umetnosti. Teme in motivi Sle so sicer stalnica pisanja SarahKane – seks, ljubezen, otroci, oče, mati, posilstvo, krivda, hrepenenje, sram, izdaja, introspekcija in posledično mesarjenje lastne biti –, a tokrat so prežeti s prefinjenim humorjem, ki daje slutiti, da obstaja upanje na odrešitev, pa čeprav v smrti.

C Zame si mrtva
M Sijajno. Sijajno.
B In vekomaj
A Srečna
B Tako srečna
C Srečna in svobodna.

Pier Paolo Pasolini
AMADO MIO
Avtor projekta: Ivan Peternelj; prevod: Milan Štefe
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in ŠKUC Gledališče

Amado mio je zgodba o ljubezni. Gre za morda eno izmed najbolj intimnih Pasolinijevih proznih del, ki se v popolnem sozvočju z idiliko furlanskega podeželja, ob spominih na čudovito Idrijo (kjer je Pasolini živel pri devetih letih) in med divjanjem druge svetovne vojne razcveta v dveh kratkih, posthumno objavljenih romanih, Nečistovanja in Amado mio, združenih pod enim naslovom in v enem samem izbruhu zatrte čutnosti. Iz romana veje nostalgija po nedolžnem, pristnem, po »antični svežini«, po tisti Italiji, ki jo je avtor označil za ponižno in avtentično. Obdobje, ki ga je preživel v Casarsi, je pustilo neizbrisen pečat, predvsem zaradi njegovega bega leta 1948, potem ko je neki mladenič pri spovedi izpovedal, da je spolno občeval s Pasolinijem. Spotakljivo dejstvo, zaradi katerega je njegovo življenje v takem provincialnem okolju postalo nemogoče in neznosno.

Pier Paolo Pasolini, uporni intelektualni posebnež italijanskega rodu, nam tokrat razkrije nepopustljivo mladostniško vihravost homoerotične domišljije. Amado mio je en sam pobeg v čustveno notranjost občutljivega, odraščajočega mladeniča, ki v poeziji in ljubezenskem drgetu vidi usodno gibalo vsega obstoječega. Ljubezen se kaže kot tista paličica usode, bohotna in vsemogočna sila, ki se ji ni moč upirati in ki popolnoma zaslepi, preobrazi. Vseskozi je navzoča misel, da gre za greh, in pripovedni subjekt jo skuša ugonobiti, nekako uravnovesiti s skoraj obsedenim iskanjem brezmadežne čistosti, popolne naklonjenosti, predanosti. Prav v profilu negrešne, angelske podobe srčnega izbranca se nadeja najti odrešitev.

Osrednja nit predstave je razmerje med Pasolinijem in njegovim občudovancem – eksplozija zatrte čutnosti, grešnosti, pa tudi »abstraktni, večni trenutek čiste želje«, ki vzcveti v absurdnem času 2. svetovne vojne, ko se strah pred smrtjo meša z banalnim in obscenim, ko je ozračje izprijeno in težko.

Ivan Peternelj je igralec Slovenskega mladinskega gledališča, ki je v SMG svoj prvi avtorski projekt, Zvonar, ustvaril leta 1997, leta 2003 pa še Obličja iz peska.

Anthony Burgess
PEKLENSKA POMARANČA
Režija: Matjaž Pograjc; prevod: Tadej Zupančič

Roman A Clockwork Orange Anthonyja Burgessa je izšel leta 1962, devet let pozneje je Stanley Kubrick posnel njegovo filmsko različico, leta 1974 pa smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu kot Peklensko pomarančno. Izvirni naslov pravzaprav aludira na mehansko odzivajočega se človeka (na nekakšnega mehaničnega človeka), ki se je sposoben odzivati le z dobrim ali le z zlom.
Roman, ki ga je Anthony Burgess sam priredil tudi za oder, je pripoved o petnajstletnem Alexu in njegovi mladostniški bandi, ki se na svet okoli sebe odziva s skrajnim nasiljem. Zato ga represivni aparat (država, policija), ki so mu lastna podobno nasilna sredstva kot poulični skupini prestopnikov, le z drugačnimi cilji, podvrže »zdravljenju«, po katerem mu – zaradi vbrizganih kemičnih substanc – vse podobe zla, pa tudi klasična glasba, ki jo je nekoč tako zelo ljubil, zbujajo hud telesni odpor.

To pomeni, da človek ne more več sam izbirati med dobrim ali zlom, kar ga bistveno konstituira kot človeško bitje, ali kot pravi pisatelj Peklenske pomaranče, ki se pojavi tudi kot junak romana in skupaj z ženo postane žrtev Alexove bande: »Spremenili so te v nekaj drugega, ne v dobro človeško bitje … Saj ti niso pustili nobene možnosti, da bi se lahko sam za kaj odločil. Obsojen si samo na dejanja, ki ti jih vsilijo okoliščine, saj si kot majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj! In zdaj razumem tudi ostale stvari, ne le nasilja. Tudi lepota, spolnost, glasba in literatura, umetnost nasploh, zdaj niso več dejanja lepote in užitka, temveč le še bolečina in strah!« In prav slednje je ključno za Pograjčevo razumevanje Peklenske pomaranče: lepota umetnosti (natančneje glasbe), ki se preobrazi v bolečino in strah.

Matjaž Pograjc je v Slovenskem mladinskem gledališču prvič režiral leta 1994 (Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco), Peklenska pomaranča pa bo njegova sedemnajsta režija v matičnem gledališču.

Svet za zažgat

Peklenska pomaranča je knjiga, ki je ni napisal avtor knjige Anthony Burgess, in ni film, ki ga je posnel avtor filma Stanley Kubrick, in ni glasba, ki jo uglasbil avtor glasbe Walter Carlos, ki je malo za tem s spremembo spola postal Wendy Carlos. To so knjiga, film in glasba, ki smo jih spisali Mi, vsi ljudje tega sveta.

Vedno sem imel totalno spoštovanje do tistih, ki lahko spišejo knjigo. Pa vendar moram dvigniti roko v zrak, da Nas ne spoštujem. Ta knjiga, film in glasba ne smejo postati knjiga, film in glasba mojih otrok, in proti temu, da se proti človeku, bitju rasti, sposobnem sladkosti, sreče in joka, da se proti njemu poskuša uvesti, kot sem prepričan, zakone in razmere, primerne zgolj za mehanično bitje – proti temu bom dvignil svoj meč, svoje pero, svojo režijsko roko, da bomo spisali novo knjigo, film ali glasbo, ki bo opisala boljši in lepši svet. Svet, ki bo vreden človeka in ne mehanske paštete.
Še prej pa moram zažgat to knjigo, ta film in to glasbo.
Matjaž Pograjc

Peter Božič
ŠUMI
Režija: Vinko Möderndorfer

Napisa, ki ga je pesnik Vojin Kovač – Chubby pustil na steni slovitega ljubljanskega lokala Šumi, »Chubby was here«, ni več, tudi lokala, v katerem se je razkazoval, ne, in stavba, v kateri je bil, je zravnana z zemljo. Šumi je pokopan, zato je pravi čas za njegov odrski odblesk, za odsev utopije tega pesnika in njegove generacije, za odsev utopije minulega časa.

Vinka Möderndorferja je navdihnila nova drama Petra Božiča Šumi, njegovo prvo odrsko delo, ki ga je po dvajsetletnem dramskem premolku ustvaril za Slovensko mladinsko gledališče. Tudi tu je, tako kot v Božičevem romanu Chubby was here, osrednji junak Chubby, pri katerem lahko prepoznamo nekatere poteze Vojina Kovača; bil je samooklicani poeta laureatus kulturne revolucije, šumijevec, OHO-jevec, deklasiranec, lumpenproletarec, sloki, dolgolasi dolgin, ki je s srpom in kladivom pozival v boj, v katerem naj padejo »drobnoburžujske in buržuazno-proletarske glave«, upornik z razlogom, ki se je odrekel poeziji, da bi vanjo preobrazil lastno življenje.

Vinko Möderndorfer je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral predstave Kokori, Hladna vojna babice Mraz (obe1982) in Razdejani Sarah Kane (2008).

Drama Petra Božiča Šumi je izšla v zbirki Beletrina Študentske založbe, predstavili pa jo bomo 1. junija ob 21. uri v klubu SMG in tako sklenili Prelet, 3. festival Slovenskega mladinskega gledališča.

Šumi šumi kot posekan gozd

Imel sem dvajset let in v Šumi sem zahajal, ker se mi je zdelo, da so tam zanimivi ljudje. In so bili. Mnogi obrazi, ki jih danes ni več. Mnogi obrazi, ki so se spremenili. Mnogi obrazi, ki so postali slovenski klasiki.
Spominjam se, da sem prišel v Šumi dopoldne. Pravzaprav skoraj zjutraj. Pred deseto. Preden se je začela vaja v Drami čez cesto. Zunaj je bila plundra. Zima. V Šumiju je bilo živo in toplo. Ob šanku je pesnik recitiral verze. Drug pesnik je na drugi strani vneto debatiral z nekom, ki je vsake toliko časa nekaj zapel. V kotu je ostarela punca z dolgimi in gladkimi lasmi zvijala cigareto in bila izjemno navdušena. Ni se točno vedelo, nad kom. Tudi Peter Božič je bil tam. Bil je tak kot danes. Nekaj časa sem jih poslušal in se naslajal nad njihovimi besedami … Kakšno uro, dve sem bil tam. Potem sem odšel. Dan je bil še dolg. Nuk. Čitalnica. Šepetanje. Bile so vaje. Predavanja ob dveh. Ričet v Daj-damu. Potem hitro domov. Obisk punce, ki je študirala ruščino in je med enim in drugim predavanjem imela malo časa. Čez kakšno uro sem jo iz svoje sobe na Križevniški pospremil nazaj do faksa. Padla je tema. Zimski večer. Vmes je malo snežilo. Plundra. V čevljih mokro. Spet domov. Nazaj v sobo, ki je dišala po pravkar končanem ljubljenju. Skica za pesem. Skica za zgodbo, ki sem jo napisal šele čez deset let.

In potem, na koncu večera … sem spet zašel v Šumi. V Šumiju je bilo živo in toplo.
Ob šanku je pesnik recitiral verze. Drug pesnik je na drugi strani vneto debatiral z nekom, ki je vsake toliko časa nekaj zapel. V kotu je ostarela punca z dolgimi in gladkimi lasmi zvijala cigareto in bila izjemno navdušena. Ni se točno vedelo, nad kom. Tudi Peter Božič je bil tam. Bil je tak kot danes.

Takrat sem sklenil, da je Šumi dolgočasen.
Takrat sem sklenil, da je Šumi jalov.
Takrat sem sklenil, da je Šumi zguba časa.
Pa sem vseeno še kdaj zašel tja. Ker tam so bili, v tisti dolgi in sivi zimi, ki je kar trajala in trajala, trajala desetletja, vseeno zanimivi ljudje. Mnogi obrazi, ki so se spremenili. Mnogi obrazi, ki jih ni več.
Najbrž je to vse.
Spomin na Šumi, ki šumi kot posekan gozd.

Vinko Möderndorfer

Oliver Frljić
AVTORSKI PROJEKT

Oliver Frljić je del vala, ki bi ga pogojno lahko poimenovali nova hrvaška gledališka režija in kamor sodijo nekateri diplomanti zagrebške Akademije za dramsko umetnost, ne toliko oblikovani z estetskimi izhodišči te institucije, temveč uporniki zoper splošno uveljavljeno konvencijo razmišljanja in gledališkega ustvarjanja. Frljić meni, da se komunikacijska moč gledališča manjša, zato lahko gledališče toliko bolj komunicira svojo nemoč komunikacije. V ospredju njegovega zanimanja so terorizem, globalna moč, dominacija kapitala nad vsako drugo dinamiko, obenem pa se s tem, da se pogosteje odloča za avtorske projekte kot za ugledališčenje dramskih besedil, zavzema za zmanjševanje svoje, se pravi režiserjeve pozicije, zanimajo pa ga tudi drugačni, alternativni modeli delovanja v gledališkem kontekstu.

Frljića smo na odru Slovenskega mladinskega gledališča spoznali maja 2009, ko smo na 3. festivalu SMG Prelet gostili predstavo Turbofolk (Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca, Reka) v njegovi režiji.

Avtorski projekt, ki ga bo ustvaril skupaj z igralkami in igralci Slovenskega mladinskega gledališča, bo Frljićeva prva režija v Sloveniji.

Marina Cvetajeva
VAMPIR
Režija: Ivica Buljan

Vampir je povest o dekletu, ki je raje izgubilo svoje najbližje, samo sebe in svojo dušo, kot pa da bi izgubilo ljubezen. To je povest o začaranem človeku, ki naredi vse, da bi pred samim sabo rešil dekle, ki jo mora izgubiti.

Človeško bitje postane nečloveško, vampir pa človeški. Na koncu se spojita v eno. Prek strasti, smrti, pozabe in materinstva. Smo v Rusiji, rdeči od krvi in zastav, smo v skrivnem središču sveta.

Marina Cvetajeva je leta 1922 napisala dolgo pesnitev, ki jo je navdihnila slavna »skazka« (pravljica) Vampir Aleksandra Afanasjeva. To je pripoved o lepi Maruši, ki se zaljubi v tistega, s katerim je plesala vso noč. Naslednji dan ga zasleduje na poti v cerkev in z okna zagleda, kako pohlepno žre človeško truplo. Zvečer jo mladenič vpraša: »Si bila v bližini cerkve?« »Nisem,« mu odvrne. »Si videla, kaj sem tam počel?« jo še enkrat pobara. »Nisem.« »No, dobro, potem ti bo jutri umrl oče.« Po očetu pride na vrsto brat pa mati, na koncu je na vrsti še ona sama. Maruša molči, kajti če bi spregovorila, bi to pomenilo, da bo izgubila tistega, ki ga ljubi njena duša.

»Ko mi rečejo: stori to in boš postala svobodna, jaz pa tega ne storim, pomeni, da ne želim svoje svobode, da mi je dragocenejše moje suženjstvo. Kaj pa je odnos med ljudmi drugega kot dragoceno suženjstvo? To je ljubezen,« je napisala Cvetajeva.

Ko je iz oktobrske Rusije pobegnila v Pariz, je leta 1929 to pesnitev prevedla v francoščino in jo naslovila Le gars. Bolj kot v glasbenih variacijah na temo ljubezni in smrti je nenavadna čudežnost tega dramoleta v blaznivi igri z jezikom. Srečujeta se življenje in smrt, se ljubita in izdajata in prevajata drug v drugega.

Ivica Buljan se na oder Slovenskega mladinskega gledališča vrača po uprizoritvah Ene in druge Botha Straußa (2006) in Mladega mesa Hervéja Guiberta (2007).

Hrepenenje, kaos, zlo, bolečina, slast, strast, ljubezen, trpljenje, užitek in smrt prežemajo novo sezono Slovenskega mladinskega gledališča. Šest uprizoritev novih dram ali tekstovnih predlog, ki jih v Sloveniji na odru še nismo doživeli, in avtorski projekt mladega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki se bo prvič gledališko preizkusil v naših krajih.