Salvador Dali na Bledu

Od 10. julija do 15. novembra bo na Pristavi na Bledu na ogled razstava grafičnih del Salvadorja Dalíja. Na razstavi bo prvič v Sloveniji na ogled preko 200 grafičnih listov iz dveh najobsežnejših Dalíjevih opusov: Biblie Sacre in Božanske komedije. Oba opusa bosta prikazana v celoti.

Salvador Felipe Jacinto Dalí se je rodil 11. maja 1904 v Figuerasu, majhnem katalonskem mestu v severovzhodni Španiji, v meščanski družini. Slikarstvo je študiral v Madridu in Barceloni, a študija ni dokončal. Z veliko lahkoto je že med študijem prevzemal veliko različnih stilov in izkazoval nenavadno tehnično spretnost. A šele v poznih 20-tih letih sta dva dogodka povzročila razvoj njegovega zrelega stila: njegovo odkritje spisov Sigmunda Freuda o erotičnem pomenu podzavestnih podob in pridružitev pariškim Surrealistom, skupini likovnih umetnikov in pisateljev, ki so želeli ustvariti »večjo realnost«, ki bi izvirala iz človekove podzavesti in se povzpela nad njegov razum. Da bi podobe iz podzavesti lahko prišle na površje, je Dalí sam v sebi sprožal nekakšna halucinogena stanja in ta proces imenoval paranoično-kritična metoda. S to metodo je njegovo slikarstvo izredno hitro dozorelo in od leta 1929 do 1937 je ustvaril tista dela, zaradi katerih je še danes svetovno najbolj znan surrealist. Slikal je sanjski svet, v katerem so običajni pojavni predmeti razporejeni, deformirani ali kako drugače preoblikovani na bizaren in iracionalen način, odslikani pa s pikolovsko in skoraj boleče realistično natančnostjo in največkrat postavljeni v gole, s soncem obsijane pokrajine, ki spominjajo na njegovo katalonsko domovino. Skupaj s surrealistom Luisom Buñuelom je v tem času ustvaril tudi dva surrealistična filma.

V poznih 30-tih je Dalí po potovanju v Italijo in v naslonu na renesančnega mojstra Rafaela v svoja dela vnesel nekoliko več akademskega duha in bil iz surrealističnega gibanja izključen, čeprav se je sam vse življenje smatral za edinega pravega surrealista. Začel je oblikovati scene za gledališče, notranjost modnih trgovin in nakit, prav posebno umetniško delo – senzacija pa je postal sam s svojo bleščečo, egocentrično in skrivnostno osebnostjo, ki jo je skupaj s svojim načinom življenja razkazoval zlasti v Združenih državah, kjer je živel med leti 1940 in 1955, pa tudi vse zime sta z ženo in muzo Galo preživela v newyorškem hotelu St. Regis. Med leti 1950 in 1970 je naslikal več del z religiozno vsebino, še vedno pa ga je zanimala erotična tematika, posvečena ženi Gali in tesnobnim otroškim spominom. Kljub tehnični dovršenosti pa ta dela niso tako visoko cenjena, kakor njegova prva surrealistična dela.

V Dalíjevem obsežnem opusu: slikarskem, oblikovalskem in celo kiparskem, predstavlja grafika tisto področje njegovega ustvarjanja, ki je njegovo umetnost približala širšemu krogu publike. Tudi grafični opus je zelo obsežen (preko 1700 grafičnih del), ustvarjen v različnih grafičnih tehnikah: jedkanici, gravuri, lesorezu, litografiji in mešani tehniki. Grafična dela so večinoma nastajala v serijah in izhajala v grafičnih mapah, grafika pa je bila hkrati za Dalíja odlična priložnost za ilustriranje literarnih del, ki so mu bila posebej blizu ali si jih je želel likovno komentirati in jih po svoje nadgraditi. Med njimi so najbolj znana: Alica v čudežni deželi, Don Kihot, Dekameron, Tristan in Izolda, Faust… Najobsežnejši seriji ilustracij pa sta nastali za Dantejevo Božansko komedijo in Biblio Sacro . Dalí je le redko za svoja grafična dela sam vrezoval ali pripravljal plošče: to delo je raje prepustil izurjenim graverjem, lesorezom ali litografom. Bedel je nad postopkom in pravilnostjo barv, ki so morale natančno ustrezati njegovim originalnim risbam, gvašem ali akvarelom. V Dalíjevem grafičnem opusu lahko občudujemo njegovo virtuoznost in risarsko spretnost, veliko zmožnost menjavanja stilov in slikarskih tehnik, kombiniranje čiste, sproščene risbe s povsem kolorističnimi pristopi, predvsem pa lahko v njem zasledimo vse »velike teme« njegovega slikarstva, od ponavljajočih se motivov mravelj, velikanskih obrazov (Veliki Masturbator 1929), stopljenih predmetov (Vztrajnost spomina 1931), nosoroga, bergel, do značilnih deformacij teles in predmetov ter citatov iz renesančne umetnosti Botticellija in Rafaela. V grafičnem opusu si je lahko dovolil tudi več liričnosti in nežnosti, ki presenečata ob nekaterih skoraj grotesknih in brutalnih izvedbah.

Biblia Sacra in Božanska komedija sta že kot literarni deli izjemno kompleksni in sta neizčrpen vir novih in novih razlag ter komentarjev. Ni neznačilno za Dalíja, da je svojevrsten komentar tema velikima deloma literarne zgodovine v obliki ilustracij hotel dati tudi sam. S tem je obema deloma podelil svojevrstno nadgradnjo, ki pa razumevanja teksta ne olajšuje, pač pa ga dodatno zapleta. Pri Božanski komediji je problematična že sama razvrstitev ilustracij v korpus trilogije, saj prvotna razvrstitev, po kateri naj bi vsakemu spevu Komedije pripadala po ena ilustracija, večkrat ne ustreza in smo zato pri postavitvi razstave sledili novejši razvrstitvi nemškega strokovnjaka Wolfganga Everlinga, ki je z natančnim študijem teksta našel ustrezna mesta za ilustracije in jih opremil s citati iz Komedije. Gledalca nagovarja že sama obsežnost obeh ciklov, poleg tega pa tudi stilna raznovrstnost in prilagajanje likovnega izraza posameznim ilustriranim prizorom, ob poznavanju tekstov pa še posebej umetnikov osebni pogled na Knjigo knjig in srednjeveško literarno umetnino, katere začetek nastajanja nekateri strokovnjaki postavljajo v leto 1309, natanko 700 let nazaj.

Od 10. julija do 15. novembra bo na Pristavi na Bledu na ogled razstava grafičnih del Salvadorja Dalíja. Na razstavi bo prvič v Sloveniji na ogled preko 200 grafičnih listov iz dveh najobsežnejših Dalíjevih opusov: Biblie Sacre in Božanske komedije. Oba opusa bosta prikazana v celoti.