Intervju: Yoshinao Nanbu, mojster mojstrov borilnih veščin

Arhivski članek (2000-10; st 33)

Že ko so nam organizatorji Budo Gale (Nanbudo klub Yume) odobrili pogovor z mojstrom vseh mojstrov smo se spraševali, kaj ga bomo sploh povprašali, kajti nanbudo ni le ena od borilnih veščin, ki jih poznamo iz filmov, temveč je predvsem kreator energije in spoznanja življenja. In prav to omogoča borcem, tekmovalcem – da se zavedajo svojega življenja, telesa in duha. Pa ne samo njim, to je lahko »vera vsakega sodobnega človeka, pa naj bo športnik, japi, srednješolec ali pa študent.

Yoshinao je preprost človek, ki mu po videzu ne bi prisodili 57 let, ampak kar precej manj. A zdrava hrana, pitje vode, veliko športa in predvsem pozitivno stališče do življenja ga ohranjajo mladega. To svoje prepričanje, idejo univerzalnega miru, prijateljstva, zdravja in zadovoljstva, skuša posredovati na seminarjih, raznih tekmovanjih in manifestacijah, kot je bila v Mariboru. Prav tako poučuje tudi druge vrhunske športnike, kako naj se čim bolje pripravijo na psihofizične napore tekmovanj. Razširja predvsem idejo univerzalnega miru, prijateljstva, zdravja in zadovoljstva. O njem kroži legenda, po kateri naj bi imel na vseh tekmovanjih, na katerih je nastopal, v svoji torbi majhno samurajsko bodalo, s katerim naj bi v primeru, da izgubi, izvršil seppuku (tradicionolni samomor, častna smrt, iz japonskih filmov).

Kaj sploh je nanbudo?
Nanbudo je sodobno japonska umetnost bojevanja, je kreator energije, spoznanja življenja in prav to nam omogoča, do se začnemo zavedati svoje duše in telesa. Nanbudo pomeni pot nebeškega miru in vključuje tehnike gibanja, pri nas bolj znanih tai chi, aikido, karate in kung-fu. Je delno obramba, delno meditacija in delno umetniško izražanje preko gibanja. Bolj kot obrambo, poudarja kreiranje in tok energije ter osebnostni razvoj. Je borilna veščina, tekmovalni šport in umetnost zdravega življenja. Energija, dihanje, premikanje in mentalno stanje ter njihovo medsebojno delovanje in ravnotežje, so nedeljivi elementi, ki tvorijo oporo za izboljšanje telesnega in duševnega zdravja in so obenem tudi predpogoj za zdravo ukvarjanje s seboj in, za tiste najbolj sposobne, z vrhunskim športom. Po drugi strani pa nam dovoljuje stekanje notranje energije, ki se konkretizira vsak dan v pozitivnem stališču do življenja. Od leta 1978 se ta borilna veščina razširja po svetu in jo danes trenirajo v več kot 60 državah.

Kako bi se vi, Yoshinao Nanbu, predstavili slovenski javnosti?
»Leta 1943 sem se rodil v Kobeu na Japonskem. Diplomiral sem iz ekonomskih znanosti na univerzi v Osaki, kjer sem bil kapetan univerzitetne karate reprezentance. Leta 1963 sem zmagal (izmed 1250 tekmovalcev) na japonskem vseuniverzitetnem karate prvenstvu. Master Henry Plee, promotor karateja v Franciji, me je videl v akciji in me povabil v Francijo, z namenom popularizirati karate v Evropi. Odpotoval sem v Pariz, kjer živim še danes. Na Univerzi v Parizu sem poučeval aikido, kendo, judo, bo-jutsu in karate. Zmagal sem na številnih tekmovanjih. Po treh letih sem svojo kariero v borilinih veščinah končal brez poraza. Glede na potrebe in moje izkušnje sem se leta 1969 posvetil snovanju modernejšega stila karatja – SANKUKAI. Tehnika je predvsem napadalna, pomembni pa sta hitrost in silo. Razočaran nad negativnimi emocijami, manipulacijo in nezrelostjo, ki me je obdajala s strani mojih kolegov, sem s sankukaijem prenehal, ker menim, da za uravnovešeno osebnost (jin-jang) ni dovolj, da uporablja le silo in hitrost. Leta 1976 sem se umaknil v svojo hišo v Monte Carlo, kjer sem osnoval borilno veščino z imenom NANBUDO (pot nebeškega miru: NAN-Nanbu, BU-Borilne veščine, DO- pot, način) Razvijal sem ga tri leta in ga med tem kazal nekaterim svojim učencem iz sankukai karateja. Rekli so, da je zapleten. »Čez dve leti sem novo veščino uradno predstavil. Kmalu sem ustanovil majhno nanbudo organizacijo, ki je do danes je priredila že šest svetovnih prvenstev. Zadnje je bilo letos na Madžarskem (prva zlata medalja za Slovenijo – Matjaž Fister).«

Kakšno je sporočilo nanbuda?
»Nanbudo je šport in obenem kreacija pozitivne akcije. Orientiran je h konstantni raziskavi prenove posameznika. Je inspiracija, pozitivna energija, zaradi same sebe, ki se kaže v notranji moči. Deli se na tri osnovne elemente, BU-DO-HO (razvija KI energijo in nudi niz vaj, katerih cilj je vitalizacija organizma, sprejemanje življenske energije in vadba borilnih veščin), KI-DO-HO (spodbuja razvoj višjih sposobnosti skozi energijske in dihalne vaje, uporabo tradicionalne medicine, ter nadzoruje smernice magnetizma v terapevtske namene) ter NO-RYOKU-KAIHATSU-HO (vsebuje tri filozofske smeri opazovanja in dojemanja sveta, ki preko koncentracije človeka na samega sebe in na njegovo naravno okolje, pomagajo pri razvijanju šestega čuta). Te vaje predstavljajo razvoj človekovih vrednot, ki sodelujejo pri kreiranju globalnega človeka. Trening nanbuda razvija natančnost, koncentracijo, sodelovanje telesa in mišljenja, prekašanje samega sebe, sodelovanje in spoštovanje do sočloveka. Spodbuja fizično, moralno in razumsko jedro človeka. Omogoča dobro koordinacijo, pridobivanje številnih spretnosti in relaksacijo. Uči osnovne tehnike padcev, metov, hitrih prijemov, itd. Je mentalni trening, ki bazira na vzajemnem spoštovanju in samokontroli. Nanbudo je šola za življenje kjer vsakdo izbira svojo pot.«

Učil je Bruce Leeja, španskega kralja trenira sedaj.

Vaš naziv je Doshu. Kaj pomeni?
»Doshu je mojster snovatelj, deshi pa mojster nadaljevalec. Jaz sem doshu nanbuda, po celem svetu pa imam več kot tisoč mojstrov, inštruktorjev, ki nadaljujejo moje delo.«

Slišali smo, do so bili vaši učenci tudi nekatere znane osebnosti. Katere?
»Moja učenca sta bila med drugimi tudi Bruce Lee in Chuck Norris, učim pa tudi španskega kralja, švicarsko protiteroristično skupino, itd.«

Kaj bi nas, navadne smrtnike, pritegnilo k učenju nanbuda?
»Postopoma, tako kot se naša okolica kot obroč zapira okrog nas in njena homogenost stalno raste, tako se tudi naša živčna utrujenost nenehno povečuje. Mnoge od nas to homogenost telesno in duhovno izčrpava, celo tiste s povečano odpornostjo. Ker pa ljudje nismo stroji, da se ne bi nikoli utrudili, smo zaradi preveč obveznosti in stresa utrujeni. Tako izzvano slabovoljnost nadoknadimo deloma z avtomatizmom moči, ki nam zagotavlja materialno udobje in notranji mir ter tako odklanja psihološke probleme, s tem pa tudi zmanjšuje naše intuitivne sposobnosti. Iz tega lahko razberemo, da moramo, kot prvo, slediti intuiciji svojega telesa. Kadar se ne zavedamo svojega telesa in nismo skladni z njegovim delovanjem, se spreminja naše opažanje sveta, občutkov in misli. Torej, človek mora biti skladen s svetom in prav s pomočjo telesa doživljamo in spreminjamo naše dojemanje sveta. Zato je potrebno razmisliti o vseh naših problemih, povzročiteljih stresa in jih sprejeti fizično in mentalno, da bi ponovno spoznali izvirne percepcije.«

Živeti za trenutek. Želje nas delajo nesrečne.

Kako je z ravnovesjem v telesu (jin-jang), pa z energetskimi poživili in drogami?
»Človek je uravnovešen, ko v telesu vzdržuje ravnovesje med jinom in jangom (ženska energija, moška energija). Če sta usklajena, dosežemo svoj cilj in zato smo srečni. Sreča pa je, kot sem že povedal, najvišja stopnja razvoja osebnosti. Zato je potrebno živeti za sedanjost, trenutek in z njim povezano srečo. Kakršen je, je. Torej, ne si želeti, da bi bili drugačni, potreba po spremembi moraš začutiti, po principu »feel no need«. Če dosežeš tako mišljenje, si srečen. Ljudje imamo pet glavnih organov in srce, ki predstavlja jedro človeškega telesa. Če so v stabilnosti en do drugega, se zavedamo sami sebe, kar nas pripelje do odličnega počutja in notranjega miru. Ko pa niso v ravnovesju, nam nekaj manjka in posežemo po poživilu (primer: depresija – droga), ki običajno enega od organov preobremeni, in zato nam, posledično, srce »poči«. Zato še naprej nimamo sami s seboj miru. Ali drugače povedano; ker veliko športnikov hoče le zmago in z njo medaljo za svoj narod (East), se zanašajo no raznorazne substance, ki povečujejo športno uspešnost. To je neumnost, saj takrat nihče ne razmišlja in tudi nikogar od javnosti ne zanima, da poživila dobesedno uničujejo športnikove organe in s tem srce. Za kakšno ceno?!«

Živimo v materialističnem svetu. Ali je kvaliteta življenja odvisna od količine denarja?
»Ne. Čeprav je pri ljudeh tako, rodimo se in že se bojimo, do se staramo. Bojimo se bolezni. Bojimo se smrti. Vendar, na vse to nimamo vpliva. Življenje je neustavljiv proces, ki se konča s smrtjo, ki predstavlja naš življenjski poraz. Zato si v življenju želimo zmagovati in ne izgubljati. Tu nastane problem. Tisto, česar nimaš, ti ne predstavlja problem. Človeško pa je, do hočeš vedno več, kot imaš (v denarnem smislu). Če pa si rečeš, ne rabim več, imam dovolj, dosežeš zelo dober občutek, občutek sreče, ki ti prinaša notranji mir. Torej, če si rečeš, da »ne potrebuješ več«, doživiš kvaliteto in srečo življenja. Nehati si moraš želeti. Želje so tisto, kar nas dela nesrečne, nervozne,…«

Pri 57-letih imate tri leta staro hči, edinko. Ali gre tudi ona po vaših stopinjah?
»Da, vsak dan je prisotna na treningih v mojem centru v Parizu. Včasih mi reče: ‘Oči, glej, tudi jaz znam to kato’. Hodi v japonski vrtec v Parizu in je v teku hitrejša od pet let starih otrok. Yume je moja največja ljubezen.«

Kaj lahko poveste za zaključek?
»Vsi športi in različne tehnike so pozitivni, ker ljudje v njih uživajo in z njim krepijo svoje telo in karakter.«

Alja Knez