Tattoo je veliko več kot samo vizualna podoba, slika na telesu. Je najbolj intimna, individualna forma človekovega ekspresionizma. Združuje tako metafizičen, psihološki, artističen in poetičen človekov izraz.
Predvsem tattoo pomeni permanentno zavezo; idealu, življenjskemu stilu ali pa je le enostavna vizualna izjava, ki nikoli ne laže. Tetovirane mornarjeve ali pa vojakove roke, že dolgo niso več edini medij tattoo arta. Zanimanje za to umetnost, je v zadnjih dveh desetletjih, prešla tako socialne, ekonomske kot kulturne meje. Nosijo ga vsi; studentje, vojaki, nomadska plemena, umetniki, bikerji, yuppiji, skinheadi, profesorji, rockerji, policaji…
Ni dvoma, da je danes čas, ko smo Ijudje potrebni nečemu pripadati, se z nečim identificirati in tattoo je za to idealen medij. Ne gre pa dvomiti tudi v to, da je tattooing postal prava mala modna muha. Tudi tega ne moremo zanikati, da je pogled na lep tattoo, še posebej na lepem telesu, nekaj privlačnega in fascinantnega. In vsekakor nas je veliko takih, ki nas vsake toliko časa popade želja po tattooju, pa se ne moremo odločiti za tako permanentno izjavo. Ko se dokončno ali pa skoraj dokončno odločiš, se podaj na obisk ali po odgovore k takim, ki to najbolje obvladajo.
Z njim smo se pogovarjali, malo o njegovem ilustratorstvu, malo o samem delu in vam, vsaj upamo, odgovorili na kakšno vprašanje. Foto galerija je izbor nekaj njegovih del in govori, sama zase!
John, kaj tattoo sploh je?
Tattoo je lahko več stvari, za vsakega ima drugačen pomen. Za nekoga je to lahko le majhen okrasek na lopatici, ki nima nekega večjega pomena, razen seveda estetskega. Večina Ijudi, ki pride k meni, hoče svoj tattoo, ker bo zanj imel določen pomen. Vsak tattoo, nosi neko moč, je vedno pozitiven in ima nek razlog, zgodbo, da je tam ker je.
Kdo je John the Tattooator? Kaj tebi pomenijo tvoji tattooji?
Moji tattooji so moje življenje nasploh. Kot John the Tattooator “okrasujem” ljudi in jim s svojim umetniškim delom prenesem svojo energijo. Tattoo daje energjo, zavest, je čisti power.
Tvoje slike nosijo zelo različne motive, od orientalistlke, fantazma, misticizma, maorskih designov… Od kod črpaš vse to?
Tisto, kar si videla na fotografijah niso samo maorski znaki. To so tribalizmi, ki so evropsko, oziroma staroevropsko orientirani designi. Namreč, stari prebivalci Evrope, Kelti in mnogi drugi, so v nasprotju z občim mišljenjem, da so se tetovirala le necivilizirana plemena drugih kontinentov, svoja telesa okraševali s tattooji. In to staroevropsko tradicijo je izkoreninilo krščanstvo tako, da je Evropa šele čez stoletja pri drugih narodih odkrivala tetoviranje, ki je nekdaj že bilo stara tradicija. Motivi pa so seveda zelo različni, prihajajo od vse povsod, iz življenja samega in mojih misli, ki segajo na vse strani. Sem artist in ilustrator, ki ga zanima čisti realizem, fantastika, tribalizmi in še veliko drugega. Vedno sem tudi odprt do človeka, ki pride s svojimi idejami k meni in potem skupaj narediva tattoo, ki je obema v ponos.
Včasih, leta nazaj, bi bila moja prva asociacija na tattoo kosmata in žilava moška roka z napisom JNA in datumom vojaške zaprisege. Časi takega tattooja so seveda mimo.
Ja, tudi jaz se tega spomnim še iz otroštva in nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj temu tako. To zame nikoli ni bil tattoo. Sam sem o tattooju začel razmišljati že zelo mlad, pri 13-ih sem si naredil svoj prvi tattoo. To so bila moja začetna eksperimentiranja, delana ročno, slikal pa sem svoje prijatelje. Profesionalno sem se s tem začel ukvarjati v Avstraliji.
Ali se kdaj srečaš s predsodkom Ijudi pred tovrstno umetnostjo?
Seveda. Gre pač za določene tipe ljudi, ki med drugim pravijo, da odkar imava z bratom Robertom studio na Malem trgu, je na Trubarjevi ulici več kriminala. Kar pa seveda nima nobene zveze z mojo umetnostjo.
Od kod vsi tisti pokali in priznanja v sprejemnici? Si celo “shareholder” muzeja tattoojev v Amsterdamu.
Po svetu se dogaja ogromno konvencij, kjer se tattoo artisti zbiramo in tekmujemo. V zadnjem času je prišlo do takega populariziranja te umetnosti, da se te konvencije dogajajo skorajda vsak teden v kakšnem mestu po svetu. Z organizacijo teh, hočejo seveda Ijudje profitirati in vsa ta množičnost tetoviranju prinaša to, da se dela prehitro, predrago in da se kvaliteta dela slabša. Jaz se udeležim nekje šestih konvencij na leto, kamor pridejo tudi ostali top artisti in profesionalci in kjer imaš res kaj za videti. Moji pokali so iz teh tekmovani.
Kako je s to popularizacijo pri nas?
Ja, tattoo je postal popularen in zato sem tukaj kriv tudi jaz. Izdal sem publikacije o tem. Problem pa je nastal, ko so nekateri v tem “zavohali” lahek denar in se s tem začeli “ukvarjati”. Večina teh Ijudi misli, da so Iahko kirurgi, če imajo doma skalpel. Sploh sedaj, ko je “in” piercing, je zelo naraslo zanimanje za to
delo. Veliko je materialov in aparatur, ki so dostopni Ijudem, popolnoma neprimernim in nekvalitetnim za tako delo s kožo. V Sloveniji dela piercing ogromno Ijudi, ki so popolnoma neprimerni za to. Bili so pri meni v studiu, da bi se učili, pa med njimi ni bilo enega, ki bi mu jaz zaupal in dal karkoli v roke. Ti Ijudje so tako fizično, psihično in artistično popolnoma neprimerni. Jaz sem perfekcionist in to zahtevam tudi od ostalih, ki bi hoteli delati in se učiti v mojem studio. Vsem, ki se za tattoo ali piercing odločajo, priporočam, da naj se pametno odločijo, kaj bodo sploh delali na sebi in naj vedo h komu gredo. Jaz nočem, da se Ijudje nujno odločajo zame. Mnogi ne prenesejo tega, da jaz in moj brat Robert pri tem delu tako direktna in nepopustljiva in to izkjučno iz le profesionalnega vidika. Veliko je takih primerov, ko si Ijudje tattooje oz. “fuck-uppe” drugih pridejo popravljati k nama. Takšne stvari nama seveda niso v posebno veselje oz. popizdevava… S tem se vendar ne moreva ukvarjati! Vsak dan vidim take svinjarije, da je grozno.
Na kaj je moramo biti pozorni, ko se odločimo za tattoo in piercing?
Osnovni pogoj dela, torej za tattoo in še posebej za piercing, sta higiena in sterilnost. Ogromno je, posebej v Ljubljani, kozmetičnih salonov, ki na veliko propagirajo piercing, pa je njihovo delo polnoma neprofesionalno in nehigienično. Vse zanimajo samo aparature, higiena, ki pa je predpogoj, pa nikogar posebej ne zanima. Za piercing se uporabljajo tudi posebni piercing materiali, kot so kirurško jeklo, nobium in drugi, nikakor pa ne pridejo v poštev zlato ali srebro. Tudi tehnično mora biti postopek izveden perfektno in ne narejen z nekimi plastičnimi pištolcami kot se tudi kje dogaja. Določenih mest na telesu se absolutno ne sme prebadati. Na primer: obrvi nikoli ne bi prebadal, ker lahko poškudujemo živce, lahko celo oslabi vid ali v najhujšem primeru povzroči smrt. Ja, tudi taki primeri se dogajajo. Predvsem bi opozoril vse, ki hodijo po svetu in mestih, kjer se tattooji in piercing izvajajo masovno. Zelo naj premislijo preden se odločijo za tako avanturo, kajti na takih mestih je higiena izjemno rizična. Dogajajo se infekcije, okužbe s hepatitisom, celo AIDS….
John, kakšno je tvoje mnenje o začasnem tattooju?
Vem to, da nikjer na tem svetu začasni tattoo ne obstaja. Sploh pa je ta ideja skregana s samim “tattoojem”, katerega namen je, da zaznamuje telo oziroma osebo. In to življenjsko! Jaz, kot eden izmed top artistov na svetu, ki svoje delo obvladam tako tehnično, mehansko, artistično in kozmetično, začasnega tattooja nikoli ne bi mogel narediti, pa če bi imel še tako čarobne barve. Ob tej temi spet postanem razp…, ko pomislim na velike propagande kozmetičark, ki ti prodajajo ta “bull” shit za velike denarje in nategujejo ljudi. Vsaka si postavi svojo mejo trajanja takega tattooja in slepi ljudi, ki se ne morejo odločiti za pravi tattoo. Za to uporabljajo pigmente, ki vsebujejo težke kovine in te naj bi telo po določenem času zavrnilo. Vendar koža teh nikoli ne zavrne enakomerno, tako da ostane kakšen zmazek, pa še druge reakcije telesa se pojavijo. Tak začasni tattoo se je začel v Ameriki, približno 8 let nazaj, pa do sedaj še nikoli ni izginil tako, da bi bila stranka zadovoljna. Naj povem tole. Cenim tiste ljudi, ki si telo tetovirajo, cenim pa tudi tiste, ki si ga ne. In tistim, ki pridejo k meni z “jaz bi tattoo, samo ker… pa še premišljujem”, to direktno povem. Jaz sem pri svojem delu skrajen perfekcionist in sicer zato, da je moje delo lahko v ponos meni in tistemu, ki moj tattoo nosi.
Več: @johnthetattooator
Arhivski članek (1999)
Avtorica: Ana Benkovič