Ljubljančan Jan Bobnarič, študent ljubljanske Fakultete za šport, je letošnji edini slovenski tekmovalec v seriji Red Bull Crashed Ice, svetovnem prvenstvu discipline ice cross downhill. S hokejom živi že dvajset let, čeprav mu je ogralsko kariero onemogočila poškodba zapestja.
Kot je dejal, je morda poškodba prišla ravno ob pravem času, saj mu je prijatelj Jernej Klemenjak (lanski slovenski udeleženec Crashed Ice) predstavil to precej novo disciplino. Jan je na letošnji prvi tekmi v Muenchnu prvič drsal po ledeni progi, posebej zgrajeni za tekmo v ice cross downhillu, a vedno boljši rezultati kažejo, da se je s športom že dodobra spoznal, obenem pa spoznal tudi temno stran teh »gladiatorskih« bojev na ledu, saj si je na drugi tekmi v nizozemskem Valkenburgu zlomil trtico in tekmo odvozil poškodovan, prav tako poškodovan se je podal tudi na tretjo tekmo v Moskvi. Z Janom smo se pogovarjali nekaj ur pred odhodom v kanadski Quebec, kjer bo v soboto, 19. marca, zadnja etapa serije Red Bull Crashed Ice, nato pa se bodo ledni gladiatorji za letos poslovili.
Letos si se prvič v življenju peljal po progi za ice cross downhill. Kakšni so bili občutki, je to šport zate?
Drsanje imam rad že od nekdaj, zato mi je bilo tudi novo drsalno okolje velik izziv. Seveda, na začetku sezone sem včasih pomislil, da to vseeno ni šport zame, a po prvih nekaj spustih sem začel uživati. Že ko sem prišel na prvo tekmo, sem bil navdušen, saj sem že po naravi »živec«, rabim akcijo, adrenalin. A ko sem stopil na štart me je že malo bolj stisnilo. Na srečo smo imeli novinci svojega »mentorja«, saj nam je Jasper Felder, trenutno najuspešnejši tekmovalec v kratki zgodovini športa, dajal koristne napotke, kako prilagoditi tehniko ledenemu spustu. Razlika med to progo in hokejskim igriščem, ki mi je bilo drugi dom skoraj dvajset let, je namreč zelo velika. Hokejsko ugrišče je urejena ledena ploskev, brez nagiba, skokov, neravnin ali ovinkov. Seveda pa ni zelo spodbudno, če tekmovalca pred teboj zaradi padca odpeljejo v bolnišnico, kar se mi je zgodilo na prvi tekmi. A ko sem sta na štartu, sem si rekel, da povratka ni. In tudi kakšnih težav nisem imel. Ni tako strašno, kot zgleda!
Poudarek na tekmah Red Bull Crashed Ice je na spustu. Kako domač si v spustu, glede na to, da prihajaš iz drsalnega ozadja?
Težko bi rekel, da se aktivno ukvarjam s kakim športom, ki vključuje spuste, smučanje na primer. Največ podobnih vragolij smo delali na rolerjih, zato mi ni bilo težko spustiti se po ledenem kanalu. Poleg tega pa mi je že oče govoril, da sem bil od nekdaj »živec« in sem se lotil vsega možnega. Na tekmi sem se zavedal, da lahko tudi padem, a adrenalin je zmagal.
Koliko pa so ti bile v napoto ovire, ki prav tako niso običajne na hokejskem igrišču?
V Muenchnu niti ne, saj je bila proga enostavna, razen ovinkovi in nekih manjših skokov, ki sem se jih hitro navadil. Na Nizozemskem pa je bila proga bolj zahtevna, predvsem skoki in to je privedlo tudi do poškodbe, ki sem jo pridelal ob padcu.
Ob padcu v Valkenburgu si si zlomil trtico. Kako je prišlo do poškodbe?
Po enem od skokov sem padel in seveda sem se skušal takoj pobrati. Oprl sem se na roke, ko mi je noge »odpeljalo« naprej, jaz pa sem trdo padel. Spust sem sicer opravil do konca, nato pa izpustil zadnji trening. Z zdravniško pomočjo, blokado, pa sem tekmo dokaj normalno lahko odpeljal.
Kaj pa so ti na poškodbo rekli zdravniki v Sloveniji?
Pred tekmo v Moskvi sem šel do svojega in klubskega zdravnika v HK Slavija, ki je dejal, da se strinja z blokado, saj je možnost za še večjo poškodbo minimalna. Tako sem pred odhodom dobil blokado in tvegal, da bi še enkrat padel. Sicer bi lahko prišlo do kakih komplikacij, a na srečo nisem imel težav. Zdravnik v klubu me pozna in dobro ve, da me ne bi mogel ustaviti, polega tega pa sem tudi pri hokeju že igral poškodovan. Če se ne bi odločil za blokado, bi izpustil tekmo v Moskvi, ki mi je poleg solidne urstitve prinesla tudi dodaten trening za zadnjo tekmo v Quebecu.
Te je poškodba kaj omejevala v Moskvi?
Ne, prav nič. Le pri prvem spustu sem se malce bal padca, a ta strah je hitro minil. Dobro sem vedel, da sem na tekmo prišel s poškodbo in bom s poškodbo od tam tudi odšel. Zato sem se raje osredotočil na samo tekmo.
Koliko spustov si dosedaj že opravil?
Na vsaki tekmi naredimo deset do dvanajst spustov, tako da imam skupaj s treningom v Avstriji, kjer je postavljena edina trening proga, približno 50 do 60 spustov.
V Muenchnu si prvič stal na progi, kako pa se ti je samozavest dvigala na naslednjih tekmah?
Na začetku sem imel do proge kar nekaj spoštovanja, a obenem sem se zavedal da znam dobro drsati, tako da se je bilo le treba prilagoditi progi. Nato pa se iz spusta v spust izboljšuješ, opaziš, kje so skrite stotinke. Progo tak odanes lahko odpeljem tudi do deset sekund hitreje ko na prvem spustu. Zaradi poškodbe sicer v zadnjem času nisem imel toliko časa za izboljšave, a če bom tekme obiskoval tudi drugo leto, pričakujem še boljše rezultate, posebej če bom poleti še več delal na ravnotežju.
So fizično tekme zahtevne?
Vsekakor je fizična moč izjemnega pomena, predvsem noge so najbolj na udaru, a vseeno mi fizično nobena proga ni delala preglavic. Bomo pa videli, kaj bo prinesla Kanada, kjer bo proga daljša za kakih 150 metrov, tako da mislim, da bo kondicija zelo pomembna, še posebej po treh ali štirih zaporednih spustih.
Kako pa so potekale fizične priprave za tekme?
Posebnih priprav niti nisem imel. V klubu Slavija sem aktiven kot trener mladih selekcij, tako da sem dnevno dve do tri ure na ledu in s kondicijo nimam težav.
Kakšno je vzdušje med tekmovalci na Red Bull Crashed Ice tekmah?
Najprej sem si mislil, da me sotekmovalci kot novinca ne bodo sprejeli, a je bilo prav nasprotno. Že na prvi tekmi sem se počutil domače, tudi v garderobi ni neke tekmovalnosti, saj na tekmo vsi pridejo predvsem zaradi zabave in nove izkušnje. Če si boljši, te pohvalijo, če ti ne gre, te spodbujajo. Neko kolegialno vzdušje vlada.
Glede na to, da se tekem udeležujejo večinoma bivši ali aktivni hokejisti bi pričakoval zelo fizično drsanje. Je na tekmah kaj »grde igre«? Predvsem Scott Croxall je imel nekaj težav s tem…
Dejstvo je, da sta brata Croxall hokejista in sta vajena fizičnega kontakta. Iskreno, tudi mene včasih zamika, da bi šel pri spustu »na telo« a se skušam zadržati. Vsekakor pa lahko hitro pride do kontakta, saj si na tekmi osredotočen predvsem na rezultat, zato se tudi kaj takšnega zgodi. A namenske grde igre skoraj ni, tekmovalci se spoštujemo.
Kako pa gledajo na tvoje tekme prijatelji in družina?
Na prvo tekmo v Muenchen me je spremljal oče, ki me dobro pozna in ve, da je to pravi šport zame, saj potrebujem nek adrenalin. Na Nizozemsko pa je šla z menoj tudi mama, ki pa na ta šport gleda malce z zadržkom. Morda je razlog za to tudi dejstvo, da je na tekmi stala ravno na delu proge, kjer sem se poškodoval. A vseeno me zelo podpirajo pri tem. Prijatelji pa me vsekakor podpirajo, pomagali pa so mi tudi pri pridobivanju sponzorjev, kejr brez poznanstev ne dosežeš skoraj ničesar.
Je bilo kaj odziva sponzorjev?
Nekaj odziva je bilo, predvsem so me oblekli in opremili, nekaj sem dobil tudi finančne podpore za pot v Kanado, a vseeno ne veliko. Če bom naslednjo sezono še tekmoval, bom moral tudi malo resneje pristopiti k pridobivanju sponzorskih sredstev. Čeprav bi bilo to še lažje, če bi lahko nastopili kot ekipa, a velikega zanimanja za ice cross downhill v Sloveniji še ni.
Kaj pričakuješ od sobotne tekme v Kanadi
Če sem iskren, ne vem, kaj pričakovati. Po eni strani lahko poleg uveljavljenih tekmovalcev, ki so se izkazali na prvih treh tekmah, veliko pokažejo tudi domačini. Glede na to, da je Kanada hokejska velesila, verjetno znajo dobro drsati, pa tudi odziv na tekmo je bil v Kanadi izjemen, saj se je prijavilo menda okoli 16.000 tekmovalcev. A na drugi strani pa ti domači tekmovalci nimajo izkušenj s spustom, saj so tudi kvalifikacije potekale na hokejskem igrišču, zato smo nekoliko v prednsoti tekmovalci, ki smo že odpeljali prejšnje tekme. Vsekakor pričakujem najprej dobro kvalifikacijsko vožnjo in uvrstitev na tekmo samo. Nato pa se mi zdi, da bi bil že čas, da se prebijem med najboljših 32. Če mi to uspe, potem bom precej bolj sproščeno drsal dalje. A vsekakor se ne bom predal tudi ob morebitni napaki. Kajti na preteklih tekmah se je izkazalo, da padec ne pomeni vedno slabe uvrstitve, saj nikoli ne veš, kako se bodo zapletli tekmovalci pred tabo. Poleg tega pa sem za zadnjo tekmo dobil nove nože za drsalke, ki so prirejeni za hitrejše drsanje, saj so daljši in zadja odrezani. Vsi najboljši na tekmi jih uporabljajo, tako da sem se tudi sam odločil, da jih preizkusim. Če res pomagajo, potem mislim da vsaj v kvalifikacijah ne bo težav, za kaj več pa se bom potrudil po najboljših močeh.
Jan Bobnarič, študent ljubljanske Fakultete za šport, je letošnji edini slovenski tekmovalec v seriji Red Bull Crashed Ice, svetovnem prvenstvu discipline ice cross downhill. S hokejom živi že dvajset let, čeprav mu je ogralsko kariero onemogočila poškodba zapestja. Kot je dejal, je morda poškodba prišla ravno ob pravem času, saj mu je prijatelj Jernej Klemenjak (lanski slovenski udeleženec Crashed Ice) predstavil to precej novo disciplino. Jan je na letošnji prvi tekmi v Muenchnu prvič drsal po ledeni progi, posebej zgrajeni za tekmo v ice cross downhillu, a vedno boljši rezultati kažejo, da se je s športom že dodobra spoznal, obenem pa spoznal tudi temno stran teh »gladiatorskih« bojev na ledu, saj si je na drugi tekmi v nizozemskem Valkenburgu zlomil trtico in tekmo odvozil poškodovan, prav tako poškodovan se je podal tudi na tretjo tekmo v Moskvi. Z Janom smo se pogovarjali nekaj ur pred odhodom v kanadski Quebec, kjer bo v soboto, 19. marca, zadnja etapa serije Red Bull Crashed Ice, nato pa se bodo ledni gladiatorji za letos poslovili. Letos si se prvič v življenju peljal po progi za ice cross downhill. Kakšni so bili občutki, je to šport zate? Drsanje imam rad že od nekdaj, zato mi je bilo tudi novo drsalno okolje velik izziv. Seveda, na začetku sezone sem včasih pomislil, da to vseeno ni šport zame, a po prvih nekaj spustih sem začel uživati. Že ko sem prišel na prvo tekmo, sem bil navdušen, saj sem že po naravi »živec«, rabim akcijo, adrenalin. A ko sem stopil na štart me je že malo bolj stisnilo. Na srečo smo imeli novinci svojega »mentorja«, saj nam je Jasper Felder, trenutno najuspešnejši tekmovalec v kratki zgodovini športa, dajal koristne napotke, kako prilagoditi tehniko ledenemu spustu. Razlika med to progo in hokejskim igriščem, ki mi je bilo drugi dom skoraj dvajset let, je namreč zelo velika. Hokejsko ugrišče je urejena ledena ploskev, brez nagiba, skokov, neravnin ali ovinkov. Seveda pa ni zelo spodbudno, če tekmovalca pred teboj zaradi padca odpeljejo v bolnišnico, kar se mi je zgodilo na prvi tekmi. A ko sem sta na štartu, sem si rekel, da povratka ni. In tudi kakšnih težav nisem imel. Ni tako strašno, kot zgleda! Poudarek na tekmah Red Bull Crashed Ice je na spustu. Kako domač si v spustu, glede na to, da prihajaš iz drsalnega ozadja? Težko bi rekel, da se aktivno ukvarjam s kakim športom, ki vključuje spuste, smučanje na primer. Največ podobnih vragolij smo delali na rolerjih, zato mi ni bilo težko spustiti se po ledenem kanalu. Poleg tega pa mi je že oče govoril, da sem bil od nekdaj »živec« in sem se lotil vsega možnega. Na tekmi sem se zavedal, da lahko tudi padem, a adrenalin je zmagal. Koliko pa so ti bile v napoto ovire, ki prav tako niso običajne na hokejskem igrišču? V Muenchnu niti ne, saj je bila proga enostavna, razen ovinkovi in nekih manjših skokov, ki sem se jih hitro navadil. Na Nizozemskem pa je bila proga bolj zahtevna, predvsem skoki in to je privedlo tudi do poškodbe, ki sem jo pridelal ob padcu. Ob padcu v Valkenburgu si si zlomil trtico. Kako je prišlo do poškodbe? Po enem od skokov sem padel in seveda sem se skušal takoj pobrati. Oprl sem se na roke, ko mi je noge »odpeljalo« naprej, jaz pa sem trdo padel. Spust sem sicer opravil do konca, nato pa izpustil zadnji trening. Z zdravniško pomočjo, blokado, pa sem tekmo dokaj normalno lahko odpeljal. Kaj pa so ti na poškodbo rekli zdravniki v Sloveniji? Pred tekmo v Moskvi sem šel do svojega in klubskega zdravnika v HK Slavija, ki je dejal, da se strinja z blokado, saj je možnost za še večjo poškodbo minimalna. Tako sem pred odhodom dobil blokado in tvegal, da bi še enkrat padel. Sicer bi lahko prišlo do kakih komplikacij, a na srečo nisem imel težav. Zdravnik v klubu me pozna in dobro ve, da me ne bi mogel ustaviti, polega tega pa sem tudi pri hokeju že igral poškodovan. Če se ne bi odločil za blokado, bi izpustil tekmo v Moskvi, ki mi je poleg solidne urstitve prinesla tudi dodaten trening za zadnjo tekmo v Quebecu. Te je poškodba kaj omejevala v Moskvi? Ne, prav nič. Le pri prvem spustu sem se malce bal padca, a ta strah je hitro minil. Dobro sem vedel, da sem na tekmo prišel s poškodbo in bom s poškodbo od tam tudi odšel. Zato sem se raje osredotočil na samo tekmo. Koliko spustov si dosedaj že opravil? Na vsaki tekmi naredimo deset do dvanajst spustov, tako da imam skupaj s treningom v Avstriji, kjer je postavljena edina trening proga, približno 50 do 60 spustov. V Muenchnu si prvič stal na progi, kako pa se ti je samozavest dvigala na naslednjih tekmah? Na začetku sem imel do proge kar nekaj spoštovanja, a obenem sem se zavedal da znam dobro drsati, tako da se je bilo le treba prilagoditi progi. Nato pa se iz spusta v spust izboljšuješ, opaziš, kje so skrite stotinke. Progo tak odanes lahko odpeljem tudi do deset sekund hitreje ko na prvem spustu. Zaradi poškodbe sicer v zadnjem času nisem imel toliko časa za izboljšave, a če bom tekme obiskoval tudi drugo leto, pričakujem še boljše rezultate, posebej če bom poleti še več delal na ravnotežju. So fizično tekme zahtevne? Vsekakor je fizična moč izjemnega pomena, predvsem noge so najbolj na udaru, a vseeno mi fizično nobena proga ni delala preglavic. Bomo pa videli, kaj bo prinesla Kanada, kjer bo proga daljša za kakih 150 metrov, tako da mislim, da bo kondicija zelo pomembna, še posebej po treh ali štirih zaporednih spustih. Kako pa so potekale fizične priprave za tekme? Posebnih priprav niti nisem imel. V klubu Slavija sem aktiven kot trener mladih selekcij, tako da sem dnevno dve do tri ure na ledu in s kondicijo nimam težav. Kakšno je vzdušje med tekmovalci na Red Bull Crashed Ice tekmah? Najprej sem si mislil, da me sotekmovalci kot novinca ne bodo sprejeli, a je bilo prav nasprotno. Že na prvi tekmi sem se počutil domače, tudi v garderobi ni neke tekmovalnosti, saj na tekmo vsi pridejo predvsem zaradi zabave in nove izkušnje. Če si boljši, te pohvalijo, če ti ne gre, te spodbujajo. Neko kolegialno vzdušje vlada. Glede na to, da se tekem udeležujejo večinoma bivši ali aktivni hokejisti bi pričakoval zelo fizično drsanje. Je na tekmah kaj »grde igre«? Predvsem Scott Croxall je imel nekaj težav s tem… Dejstvo je, da sta brata Croxall hokejista in sta vajena fizičnega kontakta. Iskreno, tudi mene včasih zamika, da bi šel pri spustu »na telo« a se skušam zadržati. Vsekakor pa lahko hitro pride do kontakta, saj si na tekmi osredotočen predvsem na rezultat, zato se tudi kaj takšnega zgodi. A namenske grde igre skoraj ni, tekmovalci se spoštujemo. Kako pa gledajo na tvoje tekme prijatelji in družina? Na prvo tekmo v Muenchen me je spremljal oče, ki me dobro pozna in ve, da je to pravi šport zame, saj potrebujem nek adrenalin. Na Nizozemsko pa je šla z menoj tudi mama, ki pa na ta šport gleda malce z zadržkom. Morda je razlog za to tudi dejstvo, da je na tekmi stala ravno na delu proge, kjer sem se poškodoval. A vseeno me zelo podpirajo pri tem. Prijatelji pa me vsekakor podpirajo, pomagali pa so mi tudi pri pridobivanju sponzorjev, kejr brez poznanstev ne dosežeš skoraj ničesar. Je bilo kaj odziva sponzorjev? Nekaj odziva je bilo, predvsem so me oblekli in opremili, nekaj sem dobil tudi finančne podpore za pot v Kanado, a vseeno ne veliko. Če bom naslednjo sezono še tekmoval, bom moral tudi malo resneje pristopiti k pridobivanju sponzorskih sredstev. Čeprav bi bilo to še lažje, če bi lahko nastopili kot ekipa, a velikega zanimanja za ice cross downhill v Sloveniji še ni. Kaj pričakuješ od sobotne tekme v Kanadi Če sem iskren, ne vem, kaj pričakovati. Po eni strani lahko poleg uveljavljenih tekmovalcev, ki so se izkazali na prvih treh tekmah, veliko pokažejo tudi domačini. Glede na to, da je Kanada hokejska velesila, verjetno znajo dobro drsati, pa tudi odziv na tekmo je bil v Kanadi izjemen, saj se je prijavilo menda okoli 16.000 tekmovalcev. A na drugi strani pa ti domači tekmovalci nimajo izkušenj s spustom, saj so tudi kvalifikacije potekale na hokejskem igrišču, zato smo nekoliko v prednsoti tekmovalci, ki smo že odpeljali prejšnje tekme. Vsekakor pričakujem najprej dobro kvalifikacijsko vožnjo in uvrstitev na tekmo samo. Nato pa se mi zdi, da bi bil že čas, da se prebijem med najboljših 32. Če mi to uspe, potem bom precej bolj sproščeno drsal dalje. A vsekakor se ne bom predal tudi ob morebitni napaki. Kajti na preteklih tekmah se je izkazalo, da padec ne pomeni vedno slabe uvrstitve, saj nikoli ne veš, kako se bodo zapletli tekmovalci pred tabo. Poleg tega pa sem za zadnjo tekmo dobil nove nože za drsalke, ki so prirejeni za hitrejše drsanje, saj so daljši in zadja odrezani. Vsi najboljši na tekmi jih uporabljajo, tako da sem se tudi sam odločil, da jih preizkusim. Če res pomagajo, potem mislim da vsaj v kvalifikacijah ne bo težav, za kaj več pa se bom potrudil po najboljših močeh.
Leave a Reply
You must be logged in to post a comment.