Tale intervju smo potegnili iz arhiva, a nova plezalna športna sezona je v polnem teku in za točke se bori tudi simpatičen Domen Škofic s katerim smo se pogovarjali o njegovi plezalni karieri.
Plezaš kar nekaj let, prej pa si se srečeval tudi s smučanjem. Kdaj je preskočila tista iskrica, da lahko rečeš, da si se zaljubil v plezanje?
Smučal tekmovalno nikoli nisem, bil pa sem vedno zraven na smučišču z družino. Brat je namreč smučal, oče pa je delal smuči v Elanu tako, da smo bili veliko na smučišču. Moj prijatelj je plezal in tudi doma sem vedno rad plezal po drevesih in iz tega je sledilo, da sem preizkusil plezanje. Sicer na začetku sem bil malo otročji in sem na treninge hodil samo zato, da sva se s prijateljem lovila in skakala po blazinah. Potem pa so prišle prve tekme, ki so me hitro postavile na realna tla. Spraševal sem se zakaj so drugi boljši od mene. Tako sem kmalu začel resno trenirati in ko sem videl, da lahko me je še bolj vleklo v plezanje. Prevzela me je čista tekmovalnost, videl sem samo oprimke in tekmo. A plezanje mi je postalo resnično blizu in nekaj najboljšega šele, ko sem prvič plezal v skali. Šele v skali vidiš kaj vse ti plezanje lahko ponudi in izzivi so lahko še večji kot na tekmi.
Torej »umetna ali naravna« stena?
Tako bom rekel še danes se ne morem odločiti. Poanta je v tem, da rad treniram notri, ker vem, da me tovrsten trening naredi dobrega za tekme in posledično tudi za v skalo. Najbolj seveda uživam, ko grem na naravno steno. A imam visoko motivacijo za izpopolnjevanje samega sebe in doseganje ciljev na tekem, zato mi je pomembno tudi plezanje v plastiki. Tako, da ima oboje poseben čar in se ne bi mogel odločiti kaj je bolje.
Kaj je zate bistvo plezanja?
Pri plezanju mi je najboljše to, da se ga lahko loti vsak. Poleg tega je to šport kjer dela celotno telo in glava. Pri plezanju moraš vedno razmišljati kakšen je tvoj naslednji korak. Meni se zdi plezanje kot nek športen šah. Vedno razmišljaš, da pri določenem gibu ne pokuriš vse moči, ker veš, da ti jo bo zmanjkalo za naprej. Poleg tega pa je čar plezanja v tem, da se lahko udeležuješ tekem, lahko se umakneš v skalo, potuješ in spoznavaš ljudi. Kombinacija vsega tega tvori perfekcijo.
Je to potem tudi razlog, da ti hitrostno plezanje ni tako blizu kot težavnostno in balvansko?
Pri hitrostnem plezanju so naredili neko standardno smer, ki jo vedno plezaš. Ravno zaradi tega ne najdem časa v hitrostnem plezanju, ker tam moraš edino razmišljati, da boš svoje mišice, ki so šle že tisočkrat čez ene in iste gibe 100% izkoristil. In seveda moraš ohraniti mirno glavo, da ne narediš napake in izgubiš dragocen čas. V tem preprosto ne vidim več plezanja. Mogoče, če bi se smer menjala, bi mi bila tudi hitrost bolj zabavna.
Se ti zdi, da je bilo na poti do trenutne forme in osvajanju uspehov veliko odrekanja ali ti je plezanje toliko zlezlo pod kožo, da nimaš nobenega občutka, da si se čemu odrekal?
Definitivno se ničemur ne odrekam! Nekateri gledajo na to kot, da se stvarem odrekam, ampak temu resnično ni tako. Plezanje mi je tako zelo pri srcu, da vse delam zato, ker mi tako paše. Ne vidim smisla v treniranju, če bi imel občutek, da s tem stvari zamujam in se jim odrekam. Pri sebi moraš imeti urejene stvari in se zavedati, da treniraš zase. Vsako stvar sem z veseljem naredil, z veseljem sem šel na trening in čeprav je slišati smešno sem bil vedno zadovoljen, če sem se na treningu popolnoma iztrošil.
Zakaj bi se silil v nekaj kar ti ne paše. Sam sem mnenja, da tisti, ki meni, da se zaradi športa odreka neki stvari ne bo dolgo vztrajal v tem. Seveda ne mislim, da sam ne bom nikoli nehal, a menim, da mi ravno zaradi tega stvari potekajo tako kot mi, ker to rad delam.
Vse več ljudi pleza, centri so vedno bolj polni. Kakšen je pa tvoj občutek? Si optimističen glede prihodnosti športnega plezanja?
Kamor koli grem, mi vsi govorijo, ja jaz pa tudi plezam. Tako, da je zelo zanimivo, kako hitro plezanje napreduje. To je verjetno tudi zato, ker je plezanje tako kot tek precej naraven šport. In resnično se mi zdi, da bo plezanje zraslo v nekaj velikega. Včasih nihče ni poznal športnega plezanja če si komu rekel, da plezaš je bil odziv ponavadi »Aja to je tisto, ko greš malo v gore, pohodništvo kajne?« Nobeden ni vedel zakaj se gre. Zdaj pa se je plezanje razširilo, vse več dvoran je in namesto v fitnes ljudje hodijo plezati. In resnično verjamem, da je v tem prihodnost.
Upam, da bo plezanje kmalu postalo tudi del OI, mogoče malo drugače kot smo ga vajeni, saj v prvemu letu novemu športu pripada le ena medalja.
Vsekakor pa bom z navdušenjem spremljal kaj se bo dogajalo na plezalnem področju.
Kako pa bo po tvojem pravzaprav izgledalo plezanje na OI?
Koncept je tak, da bi bil končen zmagovalec tisti, ki bi bil skupen zmagovalec hitrostnega, težavnostnega in plezanja bolderjev. Posebej tekme ne bi zmagal nihče, saj v prvem letu novemu športu pripada le ena medalja, zato bi se točke disciplin seštevale in zmagovalec bi bil tisti, ki bi imel skupno največ točk. Take tekme še ni bilo in trenutno tako nobeden tudi ne trenira, no ja mogoče trije to počnejo. Tako je, da tisti, ki plezajo hitrostno ne znajo plezati bolderjev. Mi, ki tekmujemo oboje, bolderje in težavnostno, pa znamo tudi hitrostno, a ne bomo nikoli tako hitri kot tisti, ki trenirajo hitrost. Malo je škoda, ker se je ta hitrost tako oddaljila od samega plezanja.
Kaj pa sploh počneš v prostem času? Tisto malo prostega časa, ki ga seveda imaš.
Prej sem imel še šolo, ampak zdaj sem jo dal malo na stran, da se lahko povsem profesionalno posvetim plezanju. Pomagam očetu pri firmi, začel je namreč s postavljanjem plezalnih sten. A po pravici mi odkar sem začel s profesionalnim plezanjem ne ostane veliko prostega časa. Vedno je akcija sem na terenu ali na treningu, moram reči, da je časa zelo malo. Toda odkar sem se posvetil samo plezanju so tudi rezultati šli samo navzgor. Torej no, v prostem času, plezam. In takrat plezam resnično samo za svojo dušo in se res lahko sprostim.