EXIT Festival report

Petrovardska trdnjava, Novi Sad, Srbija, 8. – 12. 07. 2010

Festival EXIT ni le najboljši na Balkanu, temveč je med najboljšimi, za nekatere pa celo na samem vrhu v Evropi. V več kot desetletnem obdobju, odkar je dokaj spontano vzniknil leta 1999, si je utrdil status najbolj obleganimh ‘romarskih’ postojank sodobnih rejverskih in alter-rockovskih nomadov. Medtem, ko se je začel zelo odprto in v obliki nekakšnega kljubovanja takratnim srbskim oblastem, ki je ob radiu B 92 nekako pripomogel k zrušitvi zgrešenega sistema, je danes stihiji in naključju prepuščenega le malo.

Dobro organiziran in s prepoznavno vizuelno podobo, predvsem pa znan po vsem svetu, pritegne na tisoče obiskovalcev z vseh koncev Evrope. Angleži so že pregovorno številni gostje tega več dnevnega dogodka. Lokacija, ki bi si jo težko zamislili tudi v najbolj drznih sanjah, je kot nalašč za od mestnega vrveža odmaknjeno žuranje do jutranjih ur. Trdnjava, ki se razprostira na desnem bregu Donave je locirana na ravno prav visokem hribu, tako, da hrup in tisoče mladih, ki v svojem glasbenem svetu preživijo nekaj dni odklopa od vsakodnevnih obveznosti in skrbi, ne motijo prav nikogar. Ravno nasprotno. Novi sad in njegovi prebivalci so sprejeli festivalske dni kot priložnost za dodaten postranski zalužek. Na ulicah pod trdnjavo mrgoli prodajalce rakije, ohlajenih pločevink piva, majic in hitrih prigrizkov. Blagovna znamka EXIT je ob tem naredila za promocijo Srbije in Novega sada več kot vsi njeni dosedanji predsedniki skupaj.

Morda je letos festivalu malce zdrsnilo in ni bil še eden boljši od vseh dosedanjih. Po vseh velikih imenih in zvezdah ter legendah, ki so jih v preteklih 10 letih povabili v glavno mesto Vojvodine, je vsekakor težko ponovno postreči s presežki. Publika, ki je vsaj v 50 % sestavljena iz narodov izven domače ‘juge’, je pa konec-koncev postala vse bolj zahtevna in vzhičenostI ob vsakem bendu iz ‘inostranstva’ seveda več ni. Ne moremo reči, da nam letos festival ni ponudil velikih imen. Kakšnih 100.000 obiskovalcev, ki ima v dobrih 4. dneh na voljo več kot 600 nastopajočih na 20 odrih je določene sprejela z ovacijami. Med njimi so prav gotovo bili Pendulum, ki so prvič gostovali v Srbiji. Za njih je bil nastop na glavnem odru popolna zmaga. Doživeli so več kot pozitiven odziv, kakršnega niso pričakovali. Tudi Faith no more, ki se po ponovni združitvi mudijo po evropskih odrih, so prav tako pritegnili vsaj 30.000 glavo množico pred največji oder. Kljub zamudi več kot 45. Minut (bojda so v backstage-u mirno pogledali do konca finale Svetovnega prvenstva – tekmo med Španijo in Nizozemsko s podaljški vred ) jim je publika dobesedno jedla iz roke. V trenutku, ko so pa svojim hitom, kot so Easy, Midlife crisis, From out of nowhere in Epic dodali še tradicionalno srbsko ‘Ajde Jano, kolo da igramo’, ki jo je Mike Patton suvereno odpel v srbščini, po tem ko si je omislil lekcijo plesnih korakov srbskega kola, ki mu jo je nudila ‘naključno’ poklicana brhka mladenka iz publike, je pa bila mera polna. No razdvojenost med publiko pa tudi. Za nekatere je izvajanje srbske folklore na EXIT-u le preveč in so rekli Faith no more – no more.

Festival se trudi vzpostavljati jasno začrtano programsko shemo. Ob glavnem odru, ki je letos ponudil še imena kot so Placebo, Bad Brains, LCD Soundsytem, Royksopp, The Horrors, Attari Teenage Riot, Missy Elliot, ter ob naših Elvis Jackson še mnoge druge, premore še veliko prizorišč, katerim je skupna predvsem kvaliteta in svežina nastopajočih. Hkrati pa dobro balansirajo med mainstreamom in alternativo. Kot veliki finale so tako zadnjo noč, tik preden so se proti jutranjim uram začeli vrstiti DJ-ji s svojimi MC-ji nastopili The Chemical Brothers. Za marsikoga so predstavljali vrhunec festivala, kar smo lahko sklepali tudi iz neprehodne množice, ki se je ob izvajanju ‘Block Rockin´ Beats’ ter drugih novejših in malo manj novejših znanih in malo manj znanih pesmih nagnetla na prostrastvu pred največjim odrom.

Nič manj oblegan, a s popolnoma drugačno usmeritvijo glasbe, za razliko od predvsem rockerskega in alter-elektroniki naklonjenega glavnega odra, je Dance Arena. Ta sprejme med 25.000 in 30.000 plesa želnjih. Zvoki minimal house-a, techna, progressiva in še kakšnih drugih žanrov aktualnih plesnih godb tam odmevajo do poznega jutra…vse do 8. ure, ko se glasba le izklopi in se plesa željni ne razidejo. Nekaj letošnjih DJ-jev, ki smo, oz. so jih nekateri drugi imeli priliko doživeti pri njihovem ustvarjanju in miksanju v živo, sliši na imena kot so: David Guetta, Laidback Luke, Busty P, Dirty South, Solomon, SebastiAn, Josh Wink. Slednji je sodeloval tudi na EXIT Music Conference, kjer so nam še nekateri drugi uveljavljeni in prekaljeni ustvarjalci prijazno posredovali svoje iskušnje in zanimanja željnim razsvetlili teme kot so; kako začeti in kako uspeti v glasbenem poslu, kakšne strategije ubrati pri navezovanju stikov z založbami, organizatorji, kako si ustvariti medijsko prepoznavnost in ali je res promocija pomembnejša od vsebine oz. tega kar se promovira, to je glasbe in njihovih snovalcev. Zanimiva konferenca, ki je potekala na žalost le po eno uro vsak večer. Na srečo se je za informacij in novih znanj in kontaktov željne odvilo tudi nekaj tiskovnih konferenc, javnih tribun in okroglih miz.

Če se pogovarjamo o raznolikem in pestrem programu, ki ga premore vsakoletni EXIT seveda ne moremo mimo prenekaterih drugih odrov. Fusion oder je med večjimi. Pred njim si je vsak večer dala duška več kot tisoč glava množica. Bendi kot so Kultur Shock, KUD Idijoti, S.A.R.S., TBF, Obojeni Program in zame osebno odkritje festivala, Britanski ‘Does it Offend You Yeah ?’, ki so med svojim energični nastopom nabitim s svojstvenimi fusion-om, clash-elektra, indie-rocka in pulzirajočega dance-punka dvignili vse pristone. Sicer je ta oder namenjen predvsem bendom iz balkanske regije, tako, da niso manjkali niti Bambi Molesters, Obojeni Program, Ritam Nereda, niti Petrol in Kanda, Kodža i Nebojša.

Nedaleč stran je še en energije poln oder imenovan Explosion, ki je poskrbel za vse željne trših zvokov. Legende kot so Suicidal Tendencies, The Exploited, Cathedral in Behemoth so napolnjevale prostor v avditoriju.

Ni mogoče trditi, da se ne najde za vsak okus prava glasba, tudi Reggae, Elektro, Latino in še kakšnega prizorišča ni manjkalo. Res da večinoma z DJ-ji, a dogajanja je vseeno preveč in jih je težko vse že samo obhoditi, še posebej zato, ker se poti vijejo skozi različne rove, tunelčke in brvi ter mostove, za počasnejšo dostopnost je pa zaslužna tudi množica, ki se med njimi pomika sicer vztrajno, a počasi in leno, kot se to za spročujoče dneve festivala spodobi….

Naj povem le še to, da so cene za naše razmere dokaj ugodne in so vsaj 30 % pod domačim povprečjem. Le na relativno dolgo pot se je potrebno pripraviti. Ta sicer poteka večinoma po avtocestah, a je dosti bolj dolgočasna, kot so dnevi na festivalu, ki tako kot vse prijetne stvari, še prehitro minejo.

Boris B. Voglar