Driftanje

Verjetno ste že kdaj v kakšnem akcijskem celovečercu opazili avtomobil, ki na prvi pogled nekontrolirano drsi sem ter tja v nekakšnem povezanem zaporedju ter hkrati ustvarja veliko dimno zaveso s pomočjo pogonskih koles. Po možnosti je bil ta avtomobil japonskega porekla, bele barve, močno, že kar malo kičasto opremljen z raznimi nalepkami ter bleščečimi lučmi, svetlečimi platišči zlate barve in glasnim izpuhom ter drugimi zvočnimi efekti, ki bi spominjali na ogromen tlačni sesalec, ki občasno sprosti nastali pritisk.

Na prvi pogled nekontrolirano, mogoče že celo nekoliko divje drsenje, je v resnici oblika motošporta ter ob enem tehnika vožnje imenovana drift oziroma po domače driftanje. Da bi lahko rekli, da vozilo drifta, morajo pogonska kolesa izgubiti trakcijo skozi zavoje, vendar se pri tem vzdržuje kontrola avtomobila in konstantna hitrost, od začetka zavoja pa do izhoda. Sprednja kolesa so v času drifta obrnjena v nasprotno smer v katero poteka zavoj.

Zgodovina driftanja se je začela na Japonskem, kjer sedaj poteka profesionalno tekmovanje v driftu imenovano D1 Grand Prix, ki je hkrati najpomembnejše tekmovanje v svetovnem merilu in tudi vsebuje najkakovostnejše voznike te oblike motošporta. Navdušenje nad to zvrstjo avtomobilskega tekmovanja se je med drugim razširilo tudi v ZDA, Veliko Britanijo, Irsko, Novo Zelandijo ter celotno Evropo, kjer potekajo različna tekmovanja.

Najbolj poznani drifter je Keiichi Tsuchiya, znan tudi kot »Drift King« ali po domače kralj drifta. Svoje drift znanje je pridobival in pilil na gorskih cestah ter bil stalni udeleženec dirkanja po cestah na Japonskem in tako tudi postal prava »underground« legenda. Kmalu si je prislužil sloves tudi med dirkaškimi navdušenci, saj je za razliko od ostalih udeležencev na dirkah vozil atraktivno in drsel skozi zavoje, driftal. Avto katerega je vozil in hkrati naredil slavnega je Toyota AE86 znan tudi kot »Hachi-Roku«, kar v japonskem jeziku pomeni osem – šest. Njegova domača proga je Usui touge (touge – gorski prelaz/gorska cesta), kjer še vedno drži rekord proge. Po končani poklicni karieri voznika v različnih serijah po svetu se je uveljavil kot sodnik na dirkah drift prvenstva D1GP na Japonskem.

Tekmovanja v driftu se ocenjujejo po naslednjih kriterijih: linija, hitrost, kot drifta ter atraktivnost pri vožnji. Ocenjevanje poteka na izbranem delu steze, ki povezuje serijo zavojev , preostali del steze je pomemben samo za vzdrževanje temperature pnevmatik ter za pripravo pri vstopu v prvi zavoj, ki se ocenjuje. Ponavadi tekmovanje poteka v dveh delih, prvi del je namenjen kvalifikacijam ter treningu, drugi del pa sami tekmi, ki se ocenjuje. Kvalifikacije se imenujejo Tansou, kar pomeni hitrostna vožnja, kjer tekmovalci posamično odpeljejo vožnje ter se poskušajo prebiti med finalnih šestnajst tekmovalcev.

Na sami tekmi se vozi v tandemu, kjer vsak voznik enkrat vozi spredaj drugi pa mu sledi, tako da se vozita dve vožnji. Temu načinu se reče Tsuiso ali »tisti ki sledi napada«. Pri vožnji v tandemu pripomore k zmagi:
– če sledeči avtomobil v drsenju prehiti vodečega,
– če se katerikoli tekmovalec zavrti (pomeni dobljeno vožnjo za drugega),
– če vodeči povečuje razliko med sledečim v drsenju,
– če sledeči zmanjšuje razliko vodečega in se mu približuje
– ter če sledeči prehiti vodečega, vendar ne v drsenju kar mu prinaša negativne točke (bistvo je da oba stalno drsita).

Za driftanje so najbolj primerni avtomobili, ki so gnani na zadnji par koles. Srečujemo tudi avtomobile gnane na vsa štiri kolesa, vendar ne na najbolj pomembnih tekmovanjih. Srečujemo večinoma naslednje avtomobile, ki ponavadi niso zadnji model temveč malo starejši, že preizkušeni koncepti. To so: Nissan Silvia/180SX/200SX, Mazda Rx7, Nissan 350Z, Nissan Skyline (gnan na zadnji par koles), Bmw serije 3, Toyota Supra, Honda S2000, Toyota AE86, Mazda Miata.

Tehnike driftanja so različne vendar morajo biti vse izvedene tekoče. Vsak voznik uporablja različne tehnike in jih kombinira med seboj. Drsenje lahko izzovemo z ročno zavoro, dodajanjem plina v ovinku dokler avtomobil ne preide v drsenje. Poznamo še tehnike prenosa teže vozila, bodisi s pomočjo zavore, nihanja vozila iz ene smeri v drugo ali pa dvigovanja noge s stopalke za plin, ki razbremeni avtomobil in tako sproži drsenje. Tehnik je veliko in vsak voznik preferira drugačne, odvisno od stopnje znanja, zmožnosti/pripravljenosti vozila ter razmer.

Drift avtomobili ali po domače drift specialke se močno razlikujejo od osnovnih različic avtomobilov. Prirejeno imajo podvozje, ki daje ponavadi izjemno nizko težišče ter trdoto avtomobilu, zaporo difereciala, ki funkcionira tako pri pospeševanju kot tudi pri zaviranju. Sklopke so več delne karbonske, motor z predimenzioniranimi hladilniki olja in vode, velikimi turbo puhali, ki zmorejo tudi več kot 700 konjskih moči ter ojačanimi nosilci motorja. V s kletko ojačani kabini se nahaja dirkalni sedež in volan ter hidravlična ročna zavora, ki je s svojo močjo ter možnostjo doziranja skoraj nujni dodatek vsake drift specialke. Gume so ključne pri driftanju.

Po pravilu se spredaj uporabljajo gume z zelo visokim oprijemom, zadaj pa slabše, velikokrat že rabljene gume. Vrhunski drifterji uporabljajo gume, ki nudijo kar najvišji oprijem na vseh štirih platiščih, saj driftanje pri visokih hitrostih zahteva popolno kontrolo.

Gašper Grošelj

Verjetno ste že kdaj v kakšnem akcijskem celovečercu opazili avtomobil, ki na prvi pogled nekontrolirano drsi sem ter tja v nekakšnem povezanem zaporedju ter hkrati ustvarja veliko dimno zaveso s pomočjo pogonskih koles. Po možnosti je bil ta avtomobil japonskega porekla, bele barve, močno, že kar malo kičasto opremljen z raznimi nalepkami ter bleščečimi lučmi, svetlečimi platišči zlate barve in glasnim izpuhom ter drugimi zvočnimi efekti, ki bi spominjali na ogromen tlačni sesalec, ki občasno sprosti nastali pritisk.