Črna Gora – Otok na Balkanu

Arhivski članek (1999; št. revije adrenalin:19-20)

Črno Goro bi lahko poimenovali kar otok sredi Balkana in pri tem ne bi bili zelo daleč od resnice. Vsaj tako ji pravijo domačini, sicer zelo prijazni ljudje, še posebno do nas Slovencev. Za otok velja, da je okrog in okrog obdan z vodo in če nimaš čolna, si obtičal na njem. Prav tako pa je s prebivalci Črne Gore. Ker so na njihovo žalost še vedno v Jugoslaviji, lahko potujejo brez vize v točno štiri države na svetu.

Po domače povedano, so obtičali v svoji "državici" s 630.000 prebivalci, saj tudi v Srbiji niso več tako dobrodošli kot včasih. To pa je iz dveh razlogov, prvi je, da se želijo odcepiti in bi Srbija izgubila nekakšen samodejni vir dohodka, kot je morje in turizem na črnogorski obali, drugi razlog pa je ta, da je ta, da Črna Gora po koncu vojne v Jugoslaviji ostala skoraj nedotaknjena s strani NATA.

Ne boste verjeli, vendar je Črna Gora ena redkih držav na svetu, kjer lahko brez skrbi registriraš ukraden avto, a z njim seveda ne moreš v drugo državo. To je tudi vzrok, da nizkim plačam in s tem nizikim življenjskim stroškom (glede na naše razmere), na vsakem koraku zagledaš kakšnih dvajset let starega fanta v najnovejšem modelu Mercedesa, Audija… Po možnosti v kabrioletu. Kakšne pa so cene? V trgovini je pivo 60 SIT, sobe v Hotelu A kategorje in polpenzionom so cca. 20 do 25 DEM, gyros in pleskavice pa 250-300 sit. Nočno življenje pa sledi turistični sezoni in zato moraš za uvoženo pivo odšteti cca. 300 SIT. Le mondeni Sveti Štefan nas je vse presenetil, saj steklenica Coca Cole stane 400 SIT.

Naše popotovanje se je začelo na mariborskem letališču, od koder smo poleteli preko Madžarske in Srbije proti Črni Gori. Let je omogočila družba Montqnegro Airlines. Tam nas je pričakala močna, vendar suha vročina.

Pohvale vredno v Črni Gori je to, da imajo v vseh malo boljših avtomobilih, kot tudi na avtobusih in hotelih vgrajene klima naprave. Še isti dan smo si ogledali lepote Budvanske riviere, kjer je najbolj obiskana Slovenska plaža, ki pa je v njihovem jeziku namenjena vsem Slovanom in ne samo Slovencem.

Takoj naslednji dan smo se že odpravili na pot po črnogorski obali, ki velja za eno najlepših na Jadranu in lahko vam povem, da tudi je. Z branjem smerokazov ni problemov, saj povsod uporabljajo latinico in le malo cirilice (verjetno tudi kot posledica razprtij s Srbijo). Kamorkoli smo prišli, smo bili vedno dobrodošli v stilu "bračo Slovenci". Specialna policija nas je celo spustila na Kraljičino plažo, nasproti Svetega Štefana, kjer se je kopal sam Milo Đukanović.

Črnogorska obala se razprostira od rta Prevlaka, ki je še zdaj v rokah mirovnih sil, pa do Albanije, do koder je 164 kilometrov zračne črte, oziroma 282 kilometrov obale, od katerih je 32 kilometrov samih plaž. K tako veliki razliki med zračno črto in obalno dolžino, veliko pripomore zelo znana in izredno lepa Boka Kotorska, ki je po obali dolga 81 kilometrov in je edini fjord na Jadranu. Kot verjetno veste, beseda fjord označuje dolg, ozek morski zaliv s strmimi pobočji; nastal je tako, da je morje zalilo nekdanjo ledeniško dolino. Značilni so predvsem za Skandinavijo.

Na srečo v Črni Gori obstajajo tudi Ijudje akcije, kot sta Žarko Radujević in Darko Bulatović, ki sta se na našo željo v roku dveh ur organizirala in nam omogočila nepozabne trenutke v prelepem kanjonu reke Tare. Tako smo se po ogledu primorja odpravili še v notranjost z gIavnim ciljem – rafting na reki Tari, katere kanjon je drugi najglobji na svetu (takoj za Velikim kanjonom v Arizoni). Ob sedmih zjutraj smo štartali iz Budve proti Cetijam, Podgorici, Nikšiču… Zanimiva na tej poti je predvsem narava, ki po kakih dveh urah vožnje proti notranjosti povsem spremeni svoj izgled. Mediteransko podnebje se v kakšnih tridesetih kilometrih povsem zamenja s celinskim in s tem tudi rastje.

Naenkrat smo se vozili mimo visokih smrek, preko visokega kanjona reke Pive, mimo Durmitorja, proti Republiki Srbski, ko smo končno prispeli do meje med Črno Goro in Bosno in Hercegovino oz. Republiko Srbsko, ki jo orisuje reka Tara. Kot vam govori slika, situacija ni nič kaj turistično usmerjena. Duty free je bil seveda zaprt. Tam smo se obrnili in tik ub meji zagledali mesto, kjer ima Darko Bulatović svojo postojanko za nadebudne raftarje ali kot pravi on, za splavarje. Naj vam povem, da se beseda rafting pri njih še ni prijela, čeprav bi si to želeli. Zato pravijo temu športu splavarjenje.

Poleg tega Darko organizira tudi t.i. Safari, kjer se sprehodiš od 1000 m do 2150 m nadmorske višine, od planine Bjelasice preko vrhov narodnega parka do Biogradske gore, mimo šestih ledeniških jezer. Vmes lahko nabiraš gozdne sadeže, zelišča… Splavarjenje organizirajo za en, dva ali tri dni. Pri tri dnevnem izletu, vas popeljejo na raftih celih 90 km. Polni penzion vključuje nacionalne specialitete, z bio hrano v neomejenih količinah in prvo nočitev v motelu v Kolašinu, drugo pa v šotorih. Drugi dan raftate po najlepšem delu -kanjonu. Pot pa se zaključi natanko pri mostu, ki predstavlja mejo med Črno Goro in BIH.

Naš odhod na splavarjenje se je začel tako, da so nas posadili v ruski jeep in nas odpeljali po strmi, skorajda neprehodni makadamski cesti. Na strehi smo vozili pravi raftarski čoln, narejen v Sloveniji (podjetja Gumar). Ko smo prispeli do obrežja reke Tare, so nam razdelili komplete nepremočljivih oblek. Reka Tara je ena najlepših in najčistejših rek. Na delu katerega smo ga prevozili, je bilo okrog 30 večjih brzic, ostalo pa miren tok, ki ti omogoča uživanje v tišini, obdani z gozdovi. Naj vam povem, da smo bili že na prvih brzicah popolnoma mokri. Tara je v poletnem času dokaj neškodljiva, saj njen čas pride pozimi, ko se topi sneg z Durmitorja (najvišje gore, Črne Gore -2522 m).

Da ne bi mislili, da se v Črni Gori ne smuča. Res je, da nimajo vrhunskih tekmovalcev, imajo pa veliko nadebudne mladine, ki največkrat zaide na kolašinski ski-center Bjelasico, ki je kot pravijo, najboljši smučarski center v YU, kjer se lahko smuča tudi v mesecu maju in se nahaja vsega dve uri vožnje od morja. Boardanja na žalost še ne poznajo, se pa zato množično ukvarjajo z skejtanjem in in-line skejtom.

V akciji smo ujeli mlade in-linerje Miloša Jovanovića, Dragoslava Cvetanovskega in njunega neznanega prijatelja, ki so se kljub pozni uri zabavali pred Grand hotelom Avala v Budvi.

Kot vidite je pokrajina lepa, cene primerne in ljudje prijazni. Gospod Žarko Radujević vam s svojo agencijo Meridian organizira vse od letalskih kart, nočitev do prevoza in aktivnosti na Tari ali Bjelasici, za vrčje skupine ali privatne aranžmaje, po telefonu 00381 82 11 188 ali po e-mailu: travel@cg.yu

Mi pa se zahvaIjujemo gospodu Dejanu Smuku in njegovi turistični agenciji Interflash iz Trebnjega (06/ 461 000), ki nas je v sodelovanju z oglaševalsko agencijo Pristop, povabil v Črno Goro. Če vas zanimajo ugodne cene in prelepo morje za avgustovski ali septemberski oddih jih pokličite in videli boste, da vam ne bo žal.

Alja Knez


Posted

in

by

Tags:

Comments

Leave a Reply