Circus Fantasticus

Dolgo pričakovani tretji celovečerec Janeza »Mikija« Burgerja govori o vojni skozi sijajen preplet podobe in zvoka ter povsem brez besed. Najboljši film 13. Festivala slovenskega filma je dobitnik šestih vesen in Kodakove nagrade za najboljšo fotografijo.

Janez Burger o filmu pravi: "Ko sem se rodil v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se je zdelo, da so bile temne sile zla poražene v času druge svetovne vojne in bomo živeli v bratstvu, enotnosti in miru do konca svojih dni. Kar je ostalo od vsega tega, so samo lepi spomini na otroštvo. Ko razmišljamo o tem, kako je človeštvo živelo zadnjih nekaj tisoč let, ne dobimo vtisa, da je živelo v miru, ki so ga občasno prekinile vojne. Živelo je v vojni z občasnimi premirji. Za dokaz je treba samo vključiti televizijo. Vojna spreminja svojo obliko, vendar pa to ne pomeni, da ni sestavni del človeške narave in kot taka del okolja, v katerem živimo. Bilo bi iluzorno misliti, da se bo to dejstvo bistveno spremenilo v naslednjih nekaj stoletjih. Circus Fantasticus tako obravnava vprašanje, kako preživeti v takem okolju. Dogaja se v vojni, ki ni vezana ne na prostor in ne na čas. Lahko bi se dogajal pred stotimi leti ali tri tisoč let v prihodnosti. Ljudje v tem filmu ne govorijo, kar pa ne pomeni, da je to nemi film. Besede v vojni ne veljajo nič. Če bi veljale, ne bi bilo vojn. Circus Fantasticus je film občutij, atmosfer, senzibilnosti, nadrealnosti. Film, ki govori o tem, kar ne more biti izraženo z besedami.

Zakaj se film nekje predvaja kot Circus Fantasticus, drugje pa kot Silent Sonata?
Naslov filma je bil že od prve verzije scenarija naprej Circus Fantasticus. Tako je ostalo do Slovenskega filmskega festivala v Portorožu, kjer je bil film prvič javno prikazan. Obenem nam je naša prodajna agencija Fortissimo Films sporočila, da je trenutno na svetu več filmov, ki imajo v naslovu besedo “cirkus” in da zaradi tega prihaja do zmede, kar je slabo za prodajo filma po svetu. Predlagali so, da se naslov filma spremeni v Silent Sonata. Tako je prišlo do tega, da se film v Sloveniji predvaja z naslovom Circus Fantasticus, povsod drugod po svetu pa z naslovom Silent Sonata.

Circus Fantasticus / Silent Sonata je film, v katerem se ne govori. Zakaj?
Moji prejšnji filmi so bili precej zgovorni, zato sem že dalj časa razmišljal, da bi dialoge v naslednjem filmu omejil. Ko pa sem dobil idejo za Circus Fantasticus in sem spoznal, da bom delal vojni film, je bila odločitev tudi konceptualna. Idejo za film sem dobil v času po 11.9.2001, torej v času priprav na vojne v Afganistanu in Iraku. Vsakemu je postalo jasno, da besede v vojni izgubijo pomen in namen. Besede v vojni ne delujejo, če bi delovale, ne bi bilo vojn. Ljudje bi se med sabo dogovarjali in ne pobijali. Besede so v vojni nosilke laži in vojne propagande. Zato sem se odločil, da v tem filmu ne bo izgovorjena niti ena sama beseda. Ta ideja je v meni zrela dve leti, dokler nisem leta 2003 napisal scenarija za ta f ilm.

Bi lahko rekli, da je to film o smrti?
To je predvsem film o življenju. O različnih ravneh in dimenzijah življenja. Čeprav gre za neke vrste vojni film, ki se sicer ne nanaša na nobeno konkretno vojno ali obdobje – v tem smislu je popolnoma iztrgan iz časa in prostora, v tem filmu nihče ne umre. Tisti, ki umrejo v bistvu samo zamenjajo agregatno stanje in živijo naprej v drugi dimenziji. Na nek način tudi komunicirajo z našim svetom, vendar to redkokdo opazi. Vidijo jih samo tisti, ki so popolnoma odprti. V filmu je to cirkuški deček, ki sta mu komunikacija z mrtvimi in telekineza nekaj popolnoma normalnega, in pa glavni junak filma, ki na začetku v granatiranju izgubi ženo, vendar na koncu filma spozna, da njegova žena še vedno živi, le da se je preselila v drugo dimenzijo. To je film o premagovanju strahu pred smrtjo in odpiranju življenju. Gre spet za navezavo na mojo osebno mistično izkušnjo, preko katere sem spoznal, da smrti ni. V istem hipu sem spoznal tudi to, da religija nima nobene zveze z bogom. Religija, kakršnakoli, je le vrsta politike. Deluje na dolgi rok in ima isti cilj – oblast.

Od scenarija leta 2003 do snemanja leta 2009 je preteklo kar dosti časa.
S producentom Jožkom Rutarjem nama je bilo že od začetka jasno, da je film za slovenske razmere predrag in ga zato ne bo mogoče realizirati samo z denarjem iz Slovenskega filmskega Sklada. Rutar je zato začel iskati koproducente iz drugih držav in Evropskih skladov, kar mu je šlo kar dobro od rok. Scenarij je tako univerzalen in drugačen, da je hitro pridobil partnerje. Komplicirati pa se je začelo doma. Če hočeš narediti evropsko koprodukcijo, moraš imeti najprej del denarja iz domačega filmskega sklada. Tu pa se je zataknilo. Ker je film brez dialogov, je imel samo 20 strani in to je nekaj let predstavljalo nepremostljivo oviro za odločevalce na Slovenskem filmskem Skladu. Stvari so se premaknile šele po tem, ko se je scenarij, ki je bil na Skladu označen kot slab in nedodelan, uvrstil med tri najboljše scenarije iz Evrope na filmskem festivalu Sundance. Končno smo dobili nekaj denarja iz Slovenije in hitro za tem so se nam pridružili še irski in finski koproducenti, dobili pa smo denar tudi iz evropskega sklada Eurimages. V postprodukciji filma so se nam pridružili še Švedski koproducenti. Film se je večinom snemal v Sloveniji, nekaj na Irskem, digitalna postprodukcija slike se je delala na Švedskem, filmske kopije pa v Londonu.

Igralska zasedba je mednarodna. Zakaj?
Večino vlog v filmu igrajo cirkuški artisti, teh pa je v Sloveniji premalo, da bi lahko postavil igralsko zasedbo filma. Zato smo jih šli iskat tja, kjer so. Organizirali smo precej obsežne avdicije v Berlinu in Parizu, ogledal sem si tudi dosti cirkusov in varietejev po Evropi, nekatere pa smo našli tudi preko interneta. Na koncu sem izbral skupino izkušenih in vrhunskih cirkuških artistov, ki so nabrani z vseh vetrov. Od Nizozemske do Rusije, od Kanade do Kitajske. Trije med njimi so bivši artisti Cirque du Soleil. Ker gre za film brez besed, mi je bilo jasno, da rabim za glavno vlogo igralca, ki nosi vojno v sebi. Izbral sem hrvaškega igralca Leona Lučeva ne samo zaradi tega, ker je odličen igralec ampak tudi, ker ima neposredno vojno izkušnjo. Za njegovo filmsko hčerko pa sem izbral Luno Zimić Mijović, mlado in zelo nadarjeno igralko iz Sarajeva.

Kako je bilo delati s cirkuškimi artisti?
Že v prejšnjih filmih sem med sabo mešal igralce z neigralci, vendar so cirkuški artisti vsekakor nekaj posebnega. Odlično pri njih je to, da so popolnoma disciplinirani in pripravljeni vaditi tako dolgo, dokler stvari ne izvedejo perfektno. Obenem pa je bil njihov način igre, ki ga uporabljajo v cirkusih, popolnoma neuporaben za moj film. Stvari sem se lotil kot ponavadi – z dolgimi in napornimi vajami, ki so se začele že nekaj mesecev pred snemanjem. Postopoma in z veliko potrpljenja vseh udeleženih smo prišli do načina igre, ki je bil primeren za ta film. Mislim, da je ta izkušnja tako meni kot njim dala veliko dobrega.

Kaj pa ostala filmska ekipa?
Vse filme delam z istimi sodelavci, s katerimi imamo že toliko skupnih izkušenj, da se nam ni treba prav dosti pogovarjati, da bi se sporazumeli, za kaj nam v bistvu gre. To so scenograf Vasja Kokelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalka maske Alenka Nahtigal, skladatelj Drago Ivanuša. Z montažerjem Milošem Kaluskom na primer delava skupaj že 19 let. Pri tem filmu se nam je pridružil še češki direktor fotografije Diviš Marek, ki je bil moj sošolec na študiju na FAMU v Pragi in sedaj tam predava filmsko fotografijo. Nov v ekipi pa je bil tudi oskarjevec Robert Flanagan, ki je posnel, zmontiral in zmiksal zvok. Ta je v tem filmu zelo pomemben izrazni element. Šlo je torej za vrhunsko kreativno ekipo in to se na filmu tudi vidi.

Kako je potekalo snemanje?
Snemanje tega filma je bilo težje, kot vsa moja prejšnja snemanja skupaj. To gre pripisati predvsem zahtevnim in težko pristopnim lokacijam, pa tudi vremenskim razmeram in ostalim katastrofam, ki so se vsakodnevno dogajale. Tako nam je hiša, ki smo jo za potrebe snemanja postavili sredi puste pokrajine skoraj zgorela že pred snemanjem in potem še med snemanjem, ko je strel iz tanka zažgal hrib za hišo. Nekajkrat jo je zalila voda. Orkanski vetrovi so nam odpihnili dele scenografije in spremljevalne objekte. Na plažo, kjer smo snemali enega ključnih prizorov v filmu, nam je zadnji snemalni dan morje čez noč naplavilo nekaj deset ton alg. Za nameček se nam je v laboratoriju tudi uničil že posnet filmski material. Filmska ekipa se je zato velikokrat namesto s snemanjem filma ukvarjala z gašenjem požarov in reševanjem vsega, kar se je rešiti dalo. Snemanje se je zaradi tega sicer zavleklo, vendar sem vesel, da smo film vseeno pripeljali živi in zdravi do konca in ostali prijatelji. Vesel sem seveda tudi zato, ker smo kljub težavam uspeli film narediti točno tako, kot sem si ga zamislil.

Film je na Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu dobil kar osem nagrad, med drugim za najboljši film in najboljšo režijo.
To, da je film očaral žirijo in kritike me zelo veseli. Še bolj vesel bom, ko ga bo vzljubila še publika.

Dolgo pričakovani tretji celovečerec Janeza »Mikija« Burgerja govori o vojni skozi sijajen preplet podobe in zvoka ter povsem brez besed. Najboljši film 13. Festivala slovenskega filma je dobitnik šestih vesen in Kodakove nagrade za najboljšo fotografijo. Janez Burger o filmu pravi: “Circus Fantasticus obravnava vprašanje, kako preživeti v takem okolju. Dogaja se v vojni, ki ni vezana ne na prostor in ne na čas. Lahko bi se dogajal pred stotimi leti ali tri tisoč let v prihodnosti. Ljudje v tem filmu ne govorijo, kar pa ne pomeni, da je to nemi film. Besede v vojni ne veljajo nič. Če bi veljale, ne bi bilo vojn. Circus Fantasticus je film občutij, atmosfer, senzibilnosti, nadrealnosti. Film, ki govori o tem, kar ne more biti izraženo z besedami.”