BMX – Luka

Arhivski članek (2000-03; st 26)

Ime mi je Luka in z BMX-om se ukvarjam dobro leto, kar bi bilo glede poškodb več kot
preveč, glede znanja pa absolutno premalo.

V flatland sceno sem padel v bistvu dokaj spontano, saj sem se za bike odločil po ogledu nekaj videokaset in posnetkov X-games tekmovanj. Sledilo je nekajmesečno nabiranje denarja, potem pa takoj na parkirišče. Na začetku mi je pri trikih najbolj pomagal internet, kjer sem dobival opise trikov, katere sem nato nekako skušal izvesti s svojim kolesom. Na žalost sem bil solo, tako da ni bilo nikogar, ki bi mi lahko pomagal in olajšal prekleto trnovo pot skozi trike. Tako se je že precejkrat zgodilo, da sem za nov trik porabil mesece časa, na koncu pa ugotovil, da sem vseskozi delal neko banalno napako, na katero pač pri izvajanju trika res nisi pozoren.
 
BMX me privlači zaradi svobode, saj ni nobene vezanosti na trening, noben trener se ti ne dere na uho, kaj delaš narobe, lahko si privoščiš pavzo kadarkoli hočeš – čeprav jih imam najbrž manj, kot bi jih imel na treningu. Je pa tu popolnoma drugače od vseh drugih športov. To zadevo bi morali enostavno stestirati, da bi lahko videli zakaj te to tako prevzame, najpomembnejše pa je, da je treba zraven tudi kdaj treba malo pomisliti, kar pri drugih športih ni posebno prisotno npr. šprint na 60 ali 100 metrov.

” Še nekaj obstoječih dejstev: ogrodje je Wheeler, sicer rahlo predolgo, sun rims feltne
(beri platišča), dia-compe zavore (spredaj in zadaj), no-name balanca (spet beri, tokrat krmilo), compact disc zobnik, no-name tačke in ritchey sedež. Gume so vsakih 14 dni druge, tako da v to se ne bi spuščal.

Glasbeno me trenutno (in tako bo najbrž še nekaj časa) prevzemajo The Roots, Ozomatli, Buckshot Lefonque, US3, itd.
OK, to naj bi bilo vse o meni in BMX-u, drugače pa sta me totalno prevzela glasba in pa fax,
če verjamete ali ne.

Luka