To je športna igra in sicer tista s palico in žogico in ne tista z jajčasto žogo. Spodaj podpisani igram baseball že dvanajst let in še vedno odgovarjam na isto vprašanje: "A ti tolčeš ali loviš?" Naj povem, da pri baseballu vsak igralec "tolče in lovi", razen redkih izjem. Zdaj pa bom poskušal le na splošno orisati to, v Ameriki eno najbolj priljubljenih iger.
Po špansko pomeni beseda conquistador osvajalec, kasneje pa so ta izraz uporabili za osvajalce srednje in južnoameriških dežel, kjer so tudi pustili svoje korenine. Ta igra izvira iz ZDA in je tam zakoreninjena že dobrih sto let. Počasi in sigurno je ta šport osvojil Evropo in zasejal seme tudi pri nas. Baseball je prišel v Evropo iz Amerike in sicer ob zavezniškem izkrcavanju pri Nettunu v bližini Rima med ll. svetovno vojno.
Priznati moram, da je kot virus zelo odporen na antibiotike kot so nogomet, košarka, hokej, rokomet in drugi v Evropi tako priljubljeni kolektivni športi. Zakoreninil se je v skorajda vseh evropskih državah, vključno z bivšimi članicami ti. železne zavese. V nekaterih državah stare celine je celo tako dobro razvit, da se na svetovnih prvenstvih enakovredno kosa z deželami severne in latinske Amerike. Ruski državni športni aparat je recimo še pred koncem hladne vojne ustvaril pravi čudež na tem področju. »Čez noč so rekrutirali okoli petindvajset športnikov in jih poslali na urjenje v Ameriko (očitno so na to temo našli skupno besedo celo z Američani). Med njimi so bili tudi najperspektivnejši mladi igralci hokeja, natančneje hokejski golmani, tekači na kratke proge, metalci kopja, itd…
Uspeh je kil izreden, saj so po dveh letih že igrali na amaterskem svetovnem prvenstvu. Tudi v drugi zagrizeni ameriški nasprotnici Kubi, baseball lepo uspeva že več kot pol stoletja. Naj omenim, da so Kubanci že vrsto let svetovni amaterski prvaki, predkratkim pa so tudi premagali enega najboljših klubov v ameriški profesionalni ligi, Baltimore Orioles. Za vse to pa se imajo zahvaliti drugače zelo osovraženemu voditelju Fidelu Castru, saj je le ta zagrizen privrženec baseballa na Kubi, od tod potemtakem tudi finance (verjetno kar iz državnega proračuna).
Gledalec, ki se ne spozna na ta šport, bi si ob pogledu na igralce mislil: Glej jih debeluhe. Vendar pa naj vam povem, da je tiste s kakšno kilo sala preveč, moč prešteti na prste obeh rok. Povprečno sestavlja tako postavo 105 kil treniranega mesa. Nekateri igralci dosegajo v teku na sto metrov čas, ki bi jih uvrščal v kvalifikacije za olimpijske igre, drugi vržejo žogo s hitrostjo nad sto milj na uro, to je več kot 160 km/h, tretji pa pošiljajo žoge čez ograjo igrišča kot za šalo. Naj samo omenim, da je stranica igrišča dolga okoli 110 m potem pa je tu še dvometrska ograja.
Vadba oziroma trening je večinoma sestavljen iz dveh delov. Prvi del je tehnični del treninga, imenovan tudi drill training. Zanimivo je to, da mora človek leta in leta, dan za dnevom trenirati eno in isto stvar, recimo odbijanje žoge, ali pa lovljenje le te in na koncu še metanje – le to pa na tekmi to demonstriraš v parih sekundah. Drugi del treninga pa so kondicijske priprave in fitness oz. dvigovanje uteži. Verjemite mi, da mora biti igralec kar dobro kondicijsko pripravljen, da po dveh urah stanja na igrišču še vedno lahko hitro odreagira, če je to potrebno, kajti večina ljudi bi ponavadi že zdavnaj "otopela".
Skoraj vsak bralec Adrenalina je imel priložnost videti to, pri nas na žalost dokaj nepoznano igro na televiziji, denimo v filmih ali pa v mojstrsko zmontiranih reklamnih posnetkih na kakšnem od tujih programov. Vendar pa si laik le težko predstalja ti. akcijski potek te igre. Pa si poskusimo ogledati tipično ameriško baseball tekmo z očmi laika.
V Ameriki ga nekateri imenujejo tudi "picnicsport", pa ne zato, ker se ga igra na piknikih, ampak zato, ker gredo mnogi očetje v nedeljo popoldne s svojimi družinami ne na piknik oz. izlet. ampak kar na baseball tekmo. Pa pojdimo še mi.
Delovnik se začne v nedeljo opoldne, vsaj tako bi sklepal sodeč po gostoti prometa na cesti. Vendar pa Ijudje ne gredo službe, temveč na bližnji stadion, kjer igra domače moštvo. Tam si eden od 40.000 gledalcev, starosti od 4 do 80 let. Sedeže imaš izvrstne in sicer deseta vrsta drugega nadstropja tribun, kar lahko mirne volje poistovetimo s šestim ali sedmim nadstropjem stanovanjskega bloka. Med prekinitvijo si ogleduješ propagandni program na zaslonu ali pa dvigneš roko in že je pri tebi
deček, ki prodaja nedeljska kosila za vso družino. Izbiraš lahko med vso tipično ameriško "nekalorično" hrano, od npr. hotdoga, hamburgerja, pop-corna, pa do sladoledov vseh mogočih okusov. In glej ga zlomka, ekipi med tem že cele tri minute igrata, pa se ni še nič zgodilo.
Dva igralca, ki sta očitno v isti ekipi, si podajata žogo mimo za wrestling grajenega afro-američana, ki drži v rokah slab meter dolg lesen kol, medtem ko ostalih na roke preštetih sedem igralcev na igrišču to le mirno opazuje. Igra te spomni na pepčka, ki smo se ga igrali kot otroci, ko naenkrat poči kot iz topa. Igralec, ki je še malo prej stal in gledal žogo, zdaj drvi po igrišču s hitrostjo, ki bi mu jo zavidal še tako hiter nogometaš, medtem ko se nek drugi igralec kakih 30 m od njega valja po tleh, v naslednjem trenutku pa že stoječ na nogah vrže žogo s hitrostjo kakih 140 km/h čez igrišče. In zdaj tekmujeta odbijalec in žoga, kdo bo prej prispel do prvega izmed štirih majhnih belih kvadratov na igrišču.
Tekač mora premagati še kakšnih 10 m do cilja, žoga pa kakšnih 40 metrov. Vendar pa pride žoga prej na cilj, to je v rokavico igralca, ki stoji z eno nogo na belem kvadratu. Nato pa sodnik še izloči iz igre tega reveža, ki je skoraj spustil dušo in porabil n-krat deset na šesto Joulov energije za polni šprint do prve baze (kje je pravica). Pogledaš naokrog in opazuješ sogledalce: več kot polovica jih še vedno nemo z odprtimi usti (po možnosti polnimi pokovke) ali s polito koka-kolo po hlačah opazuje dogajanje na igrišču, medtem ko druga polovica že spušča huronske krike psovk in drugih besed, ki niso primerne za ta članek. Ko se strasti pomirijo, se spet lahko posvetiš preostali polovici hamburgerja, ki je še vedno topla, saj je vsa akcija na igrišču trajala le slabe štiri sekunde. Ob pogledu na igro ne opaziš nič novega. Spet si dva podajata žogo mimo igralca z lesenim kolom, vse dokler…
Marsikdo pa se sprašuje , kaj ima vse skupaj zveze z adrenalinom? Adrenalin je ime ta trenutek brane revije, je pa tudi naziv za hormon sredice nadledvic, pospešuje delovanje srca, zožuje žile, in povečuje količino sladkorja v kri. Predstavljajte si recimo tega fanta, ki meče žogo iz majhnega hribčka, tistemu igralcu s palico (od njega je oddaljen le 17 m, žoga pa tehta 150 gramov, to je trikrat več, kot žogica za tenis in je veliko bolj trda), ta pa jo odbije s hitrostjo kakih 90 milj na uro nazaj proti njegovi glavi, ki je zaščitena Ie s kapo iz blaga. In če se še malo pozabavamo s fiziko, dobimo izračunan podatek, da ima revež okoli štiri desetinke časa, da si refleksno reši žhljenje. Možnosti so tri: ali se vre na tla in gre žoga mimo, ali jo ujame v rokavico, ki se slučajno nahaja nekje v bližini, ali pa mu "žogica odpre glavo". Če se človeku ob takih trenutkih ne sprosti adrenalin. oz. poveča količina sladkorja v krvi, da o "pumpi" sploh ne govorimo, potem je očitno zrel za kakšnega od ekstremnih športov.
Zdaj pa morda še malce o opremi. Naj omenim le pet najholj tipičnih delov baseball opreme:
rokavica, baseball kij, žoga, kapa, ter primerno obuvalo, v nekaterih primerih (če se igra na močncm soncu) pa tudi prepotrebna očala. Rokavica je narejena iz pravega usnja, je različnih velikosti, v Evropi pa je treba zanjo odšteti okoli 100 eurov.
Baseball kij, ki se uporablja v naši ligi je narejen iz začinjenega aluminija, to je iz aluminijevih zlitin in je zelo trde narave, o tem pa pričajo tudi črne kronike v časopisih. Doslej sem zasledil že štiri pretepe s kiji za baseball v črni kroniki, v vseh štirih primerih pa je bil rezultat enak: zmagovlec v zaporu, poraženec pa na pokopališču. Naj pa vam povem še iz lastnih izkušenj, da je ta stvar tako trda, da sem nekoč tudi sam pomagal kolegu na vikendu podirati odslužen skedenj in sicer kar s kijem za baseball. Nosilni leseni kol premera kakih 15 cm je že po dveh udarcih kIoniI. S tem želim vsem neveščim uporabnikom teh sicer športnih rekvizitov povedati naslednje: Če ste že prišli do tega dela baseball opreme, ga raje shranite v omaro ali pa celo na steno, kot pa da ga uporabljate za "samoobrambo". Kiji so dolgi okoli 33 inčev, to je okoli 83 cm, težki pa so okoli 800 g.
Žoga za baseball je iz umetne mase prevlečene z umetnim usnjem sešitim skupaj iz dveh delov, tehta pa 150 g. Za vse zbiralce kap pa naj povem, da so kape, ki jih uporabljajo v ameriški profesionalni ligi narejene iz mešanice bombaža in volne in so narejene po meri vsaki glavi posebej, Kapa pa se imenuje New Era – Fitted cap. Torej pozor vsem zbiralcem: naj vas prodajalci ne zavedejo, češ da je njihova roba tista originalna.
Obuvalu lahko rečemo po domače kar "kopačke", Ie da imajo te za razliko od nogometnih, na podplatih kovinske kline. Očala veliko pripomorejo k dobri vidljivosti. Nosijo jih obrambni igralci, če je igrišče obrnjeno proti soncu. Razlika v kvaliteti med Evropo in Ameriko pa je približno takšna kot pri košarki. Za vse, ki se sprašujete, zakaj je tako, naj navedem dva zanimiva podatka. Mesto Phoenix v ameriški zvezni državi Arizona je eno glavnih mest, kjer se vršijo priprave na prihajajočo sezono za ameriške profesionalce. Ima pa več igrišč za baseball, kot Slovenija vseh igralcev v ligi. Druga zanimivost pa je, da se v vseh Združenih državah Amerike s tem športom samo po klubih bavi okoli dva in pol milijona ljudi – sami pa verjetno tudi veste koliko ima naša državica prebivalcev.
Andrej Ofentavšek
To je športna igra in sicer tista s palico in žogico in ne tista z jajčasto žogo. Spodaj podpisani igram baseball že dvanajst let in še vedno odgovarjam na isto vprašanje: “A ti tolčeš ali loviš?” Naj povem, da pri baseballu vsak igralec “tolče in lovi”, razen redkih izjem. Zdaj pa bom poskušal le na splošno orisati to, v Ameriki eno najbolj priljubljenih iger.
Leave a Reply
You must be logged in to post a comment.