Alternativni športi na beraški palici

Arhivski članek (Adrenalin 26)

Uspeh (kateremu bodo skoraj zagotovo sledili novi) slovenskega nogometa, seveda ni revolucionarno naključje, ampak načrtovana posledica organizacijskih, kadrovskih (npr. managerskih), logističnih in seveda še posebno finančnih stimulacij, katere sta temu športu v preteklem obdobju namenila država in gospodarstvo.

To je le eden od primerov proračunske oz. privatno-finančne angažiranosti omenjenih subjektov, ki se po večini usmerja na profitno zanesljiva področja tradicionalnih, zlasti masovno podprtih športnih zvrsti. Z gotovostjo lahko trdimo, da je v slovenskem prostoru tista sfera političnega odločanja, v kateri se z vidika zagotavljanja investicij ter drugih oblik razvojnih potencialov in stimulacij, še posebej očitno odraža sicer splošno pomanjakanje demokratičnega (pluralnega) občutka, prav področje športa.

Gospodarstvu konzervativnosti zaradi njemu lastne profitne racionalnosti ne moremo očitati. Z različnimi oblikami sodelovanja in sponzoriranja, je gospodarstvo tudi sicer med marginalnimi in t.i. alternativnimi športi v zadnjem času vse bolj prisotno, saj je njegova bodoča "klientela", torej mlajše generacije, z novim načinom osmišljanja lastnega življenja, temu ustrezno (alternativno) prikrojila tudi slog življenja. Pomanjkanje demokratičnega občutka, pa zagotovo lahko očitamo državi in v njenem okviru "športnih uradnikov", ki, v kolikor se omejimo na vrhunski tekmovalni šport, v različnih državnih in paradržavnih ustanovah, odločajo o statusnih vprašanjih (še posebej mladih, neuveljavljenih) športnikov, razdeljevanju in razporejanju proračunskih in zasebno-finančnih sponzorskih sredstev, štipendij in drugih ugodnosti posameznim športnim panogam, disciplinam, posameznikom in izboru selekcij, ki se udeležujejo najpomembnejših svetovnih športnih tekmovanj ipd..

Država je namreč tako, kot na ostalih področjih javnega življenja, tudi na športnem področju dolžna skrbeti za relativno enakomeren (enakopraven) in razpršen razvoj, zato je očitek pomanjkanja demokratičnega občutka in dovzetnosti njenih "športnih uradnikov" toliko bolj utemeljen, kolikor bolj je njihovo delovanje usmerjeno k ohranjanju obstoječih (športnih) monopolov. Prav zavestno in grobo zanemarjanje športnih zvrsti, ki so tradicionalno zapostavljene ter za krepitev nacionalnih strasti in lokalpatriotizma morda manj primerne (t.i. alternativni športi še nekoliko bolj kot marginalni), je v slovenski športni (sub)kulturi še posebej razpoznavno.

Če se med zimskimi športnimi zvrstmi osredotočimo npr. na alpske discipline smučanja in ga primerjamo z deskanjem na snegu, kot t.i. alternativno in hkrati marginalno športno panogo (ali je deskanje "samostojna" športna panoga ali smučarska disciplina, je pri tem povsem irelevantno), lahko ugotovimo, da država in gospodarstvo alpskemu smučanju namenjata vsaj 100-krat (!) več sredstev, kot vsem disciplinam deskanja na snegu skupaj. Število alpskih smučarjev, ki so trenutno v svetovnem vrhu in tam dosega odmevne rezultate, pa je komaj kaj večje od števila deskarjev (alpske discipline v okrilju lSF in FIS).

Učinkovitost vloženega kapitala, ki ga v povprečju vsako leto "zbere" smučarski managment, je (matematično) torej kvalitativno vsaj 100-krat manjša v alpskem smučanju (še posebej pa glede na tekmovalno zaledje, organizacijski in kadrovski potencial ipd.), kot pri deskanju na snegu? Najmanj, kar na podlagi takšne primerjave lahko (neodvisno od managerskih, lobističnih in drugih sposobnosti vodstev panožnih športnih zvez) sklenemo, je, da kakovost na športnem področju ne sodi med poglavitne kriterije, ki bi odločali o razporejanju oz. investiranju davkoplačevalskega in podjetniškega (različni skladi) denarja. Tudi primerjava z ostalimi zvrstmi oz. disciplinami marginalnih in t.i. alternativnih športov, ki poznajo profesonalizem in tekmovanja na najvišjih ravneh, bi bila podobno sporočilna (z izjemo vrhunskega alpinizma, ki ima v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo in bi ga zato tudi sicer težko uvrstili med marginalne športne zvrsti).

Tudi v zadnjem času, je bil t.i. alternativni šport na slovenskem, s strani "športnih uradnikov" deležen arogance brez primere, ki si jo npr. Avstrija in Švica, kot primerljivi deželi, zagotovo ne bi privoščili. Odbor za vrhunski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije, je pri podeljevanju štipendij za nadarjene mlade športnike (dijake in študente), med 64 mladimi športniki, ki so prejeli štipendije, povsem pozabil na deskarje na snegu ter športnike nekaterih drugih ti. alternativnih športnih zvrsti, med katerimi so nekateri tudi večkratni absolutni državni prvaki in nosilci odličij s tekmovanj najvišjega svetovnega razreda (v čemer najmanj 2/3 prejemnikov štipendij niti približno ni primerljivih z njimi). Ironija, ki k meji na uradniški cinizem, je v toliko večja, v kolikor upoštevamo, da je prav deskanje na snegu, ena izmed redkih (ob akrobatskem smučanju morda celo edina), t.i. alternativnih športnih panog, ki so uvrščene v elitno zimsko olimpijsko druščino. Uradniški cinizem, za katerim se skriva marsikaj, je razviden že iz razpisnih pogojev za pridobitev štipendije, ki bi jim, po prosti oceni, dejansko zadostili le priznani in uveljavljeni slovenski poklicni športniki. Takšna in podobna ignoriranja tistih slovenskih perspektivnih in vrhunskih športnikov, ki se ukvarjajo z marginalnimi in še posebej t.i. alternativnimi športi, bi seveda še lahko naštevali.

Drugo, še bolj cinično, nemara celo groteskno "zaušnico", pa je slovenskemu t.i. alternativnemu športu, pred časom "prisolil" državni uradnik z ‘Uprave RS za pomorstvo, ki je skupini jadralnih deskarjev, na piranski Punti, iz razlogov njihove osebne varnosti, ustno prepovedal odhod na morje. Ne glede na obrobnost in nepomembnost dogodka (ki tudi nima neposredne zveze z vrhunskim športom), (ne)primerljivost dejanj in nagibov vpletenih ter druge okoliščine, je takšno uradno dejanje v svoji nesmiselnosti primerljivo npr. z morebitno odločitvijo lokalne oblasti, ki bi na začetku alpinistične športne poti, "nekemu" Humarju, iz razlogov njegove osebne varnosti, onemogočila soočenje z načrtovano ne preplezano smerjo v dotičnem gorstvu. Pomen, ki ga ima, v nasprotju s partikularnosljo zanesenjaštva omenjenih jadralnih deskarjev, vrhunski oz. ekstremni alpinizem za slovenski nacionalni ponos, v kontekstu posameznikovega svobodnega odločanja o lastnih (državi in družbi neškodljivih) dejanjih, pač ne more bili odločilen. Toliko manj pa tudi uradniški formalizem, ki je omenjenega uradnika; domnevno, privedel k nesmiselni odločitvi.

Glede na ugotovljeno, lahko trdimo, da je zaton pregovornega "individualizma" v slovenski športni realnosti zaznamovan z demokratično (pluralno) neobčutljivostjo in konzervativnostjo tistih, ki glede na politično ali strokovno ustreznost (kar navsezadnje niti ni pomembno), razpolagajo z monopolom oblikovanja in uresničevanja razvojne politike. Pri tem vztrajajo na okopih preteklih privilegijev in ugodnosti posameznih športnih zvrsti (in posameznikov), žal na škodo nekaterih izjemnih športnih talentov, splošnega nacionalnega interesa ter večjega mednarodnega ugleda in prepoznavnosti, ki bi jo zagotovil enakomernejši in enakopravnejši razvoj vrhunskega športa.

Benjamin Flander