AIR & STYLE

Arhivski članek (2005-11)

Po prelepem jesenskem obdobju na ledeniku Dachstein se bliža zima in z njo tudi prva tekmovanja. Najbolj prestižno je na sporedu prav na začetku sezone.

Zloglasni Air & Style, ki je na sporedu že enajstič zapored. Po hudi nesreči, ko je pri izstopu iz stadiona izgubilo življenje devet oseb, se je tekmovanje preselilo iz Innsbrucka v slabo uro vožnje oddaljen Seffeld.

Letos sem imel srečo, da sem bil med povabljenimi, saj na tekmovanju brez povabila ni možno nastopiti. Že lansko leto so povečali postavitev proge, saj so ob skoku postavili se številne raile in velik wallride. Tako da sem letos ob prihodu na jump doživel res veliko presenečenje. Na zaletišču za skok sta bila postavljena dva raila, na katerih si moral biti 100 % saj je že manjša napaka pomenila izgubo hitrosti za na skok, skok je bil ravno pravšnji, ne prevelik ne premajhen, po skoku pa je vse skupaj bilo podobno video igrici, saj se je pred tabo razprostiral osem metrov visok wallride za njim pa gromozanski raili, nekateri dolgi tudi petnajst metrov. Tako da če si hotel doseči boljši rezultat, si se moral prvo spopasti z wallrideom, nato pa še uničiti raile.

To se sliši precej bolj enostavno kot pa je bilo, saj manjša napaka pri pristanku na skoku spet pomeni premalo hitrosti za wallride. Tako da si moral celo progo odpeljati popolno. Na prvem treningu mi je cela proga predstavljala pravi iziv, ki pa ga nisem z lahkoto opravljal, vendar me je tolažilo to, da so imeli ostali tudi velike težave.

Dan tekmovanja. Počutil sem se kar dobro in že komaj sem čakal, da se spopadem s progo. V kvalifikacijah smo imeli tri skoke, od katerih sta štela dva najboljša. Prva dva skoka sem naredil backside 720 in pa cab 720 in jih popolno odpeljal, v tretje pa sem probal FS1080, vendar ga nisem dobro odpeljal. Pristal sem na petem mestu, vendar so se le štirje uvrstili v nasljednji krog. Kanček sreče, pa bi ostal v igri.

Nasljednji dan je sledilo glavno tekmovanje, kjer smo videli nekatere odlične tekmovalce, ki pa niso bili bistveno boljši od nas v kvalifikacij. Še najbolj sta izstopala Marc Andre Tart (CAN) in Shaun White (ZDA), ki sta se res poigravala s celotno postavitvijo. V superfinalu smo poleg njih videli se Nicolasa Mulerja in Jonija Malmija (FIN).

Bilo je zelo napeto; Marc je imel res smolo, tako da se je uvrstil na četrto mesto, na tretjem je pristal Nicolas, ki je dominiral skok, vendar je imel probleme na railih, na drugo mesto se je uvrstil Joni, ki je bolj obvladoval raile kot skok. Zmagal pa je mogočni Shaun White, ki je pometel z zgornjim delom proge (cab270 fs board na railu, cab 9 na jumpu) v spodnjem delu pa je dokazal, kaj skriva čudežni 17-letni deček, saj je vsakič poslajdal cel wallride in triple kink rail.

Po našem tekmovanju so imeli svoj demo freesyle motokroserji, ki so enostavno ponesli 25.000 glavo mnozico. Vrhunec je bil back flip, ki ga je izvedel Mad Mike Jones. Po tem skoku sem prvič videl, kako je to, če norijo vsi obiskovalci, ploskanje, dretje, žvižganje, ki je trajalo par minut v čast temu skoku.

Po tekmovanju se je vse skupaj nadaljevalo s hip hop skupino Gangstar in pa mnogimi ostalimi super zvezdami. Rajanje pozno v noč.
Dogodek st. 1 v snowboardu – AIR & STILE.

Marko Grilc