Afrika

Afrika! Ob tej besedi se vsak zdrzne in dobi določeno asociacijo. Afrika na kolesu, še toliko bolj avanturistično in adrenalinsko.

S prijateljem sva bila pahnjena v pet različnih držav lansko leto novembra in se vrnila letos v začetku februarja. Izkusila sva kulturo, naravo in vsa ostala čudesa, ki jih ponuja ta svet prenasičen z otroki.

Polet z Arbskimi Emirati se je izkazal za najboljšo odločitev, saj ti za ceno ponujajo odlične storitve. Preko Dubaja sva poletela v Addis Abebo, glavno mesto Etiopije, dežela katera šteje 80 mio prebivalcev na površini 50-ih Slovenij in ki edina v Afriki ni bila kolonizirana s strani Evrope, le okupirana pod Mussolinijem v 2. svetovni vojni.

Nastanjena sva bila pri Heinzu, Švicarju, ki si je tu zgradil hišo in oženil domačinko. Zadnje priprave in sestavljanje koles, ter hop v etiopski kulturni šok polno oslov, krav in koz po glavnih cestah, na katere sva se tekom zgodovinske poti na sever še kako jezila in se obenem smejala.

Presenečena koliko naravnih in kulturnih znamenitosti imajo zaščitenih pod UNESCO-v seznam svetovne dediščine, se peljeva na povprečni višini cca. 1500 m, vmes se spustiva le do Modrega Nila, ki izvira iz jezera Tana in do reke Tekeze, kjer še vedno gradijo glavno cesto kitajski zaporniki. Dežela je tako gorata da sva na dan delala tudi do 2000 m višine s težkimi kolesi, velikokrat po makadamu z debelo plastjo rdečega prahu in skritimi kamni za večje veselje. Ko se je mimo pripeljal tovornjak, sva bila kot Božička, čeprav naju je do njega ločil še cel mesec.

Zanimivo je tudi to, da med vožnjo po teh klancih dostikrat prejmeš pozdrav z gesto otrok, ko ti mimo glave švigne kamen ali pa le preprost tek le-teh ob tebi in besde ki jih vsrkavaš so: "you,you,you; give me; faranji (tujec); hello; highland", kar padajo po tebi dnevno in v stotih ali celo tisočih ponovitvah, zato skušaš to prenašati, kolikor je sploh človeško še mogoče.

Mesta niso nič posebnega niti prestolnica ne. WC-ji so t.i. "čučovci". Ne veš ali bo tvoj izdelek padel v luknjo ali pa v nasprotnem primeru, boš padel v luknjo kar sam.

Hiše so postavljene za silo v obliki romba, tiste okrogle so nekako njihove tipične, sploh na višinah. Okrogla struktura naj bi predstavljala zaokroženo celoto, kjer se hudič ne more skriti, zato so tudi njihove cerkve okrogle, razen na severu države, ko naletimo na pravokotno obliko le-teh, saj se čuti vpliv arabskega sveta. Njihov glavni zavetnik ortodoksne vere je St. Giorgis ali Sv. Jurij, istoimensko je tudi pivo v stekleničkah po 0.33L. Muslimanska vera pa vedno bolj prodira v vsako vas saj je moč opaziti mošejo ali celo dve.

Po mestecih je glavno prevozno sredstvo t.i. "bajaj", indijski modro-bel trokolesnik za kar plačaš 1-2 Birra (5-10 centov).
Ujameva Marjam Sejon, religiozne dneve v Axumu, enemu izmed S krajev te dežele, kamor so se dan ali dva pred tem dogodkom zgrinjale množice vernikov. Na Toyotinem kombiju so imeli generator in dva velika zvočnika s katerih se je razlegala njihova jokajoča glasba, za popestritev je svoj glas v mikrofon daroval še nekdo, ki je zvenel kot avto, ki noče vžgati.
Po dobrih 100 km sva se vzpela še do, le moškim dovoljeno, samostana, kamor se je potrebno s pomočjo usnjene vrvi in dveh delavčkov povzpeti po 20 m visoki steni. Najsvetejši kraj v Etiopiji imenovan Debre Damo leži nedaleč stran od Eritrejske meje, ki je bila do leta 1993 ozemlje Etiopije, danes pa je meja zaprta zaradi sporov, ki vladajo v teh deželah.

Naslednja svetovna atrakcija naju je čakala med novimi hribi, bolje rečeno gorami, saj sva se morala hudičevo potruditi, da sva prilezla čez 3000 m visoke makadamske prelaze do Lalibele, kjer je 11 cerkva vklesanih v živo skalo. Vredno obiska, a vsako leto dražja vstopnina.

Po vrnitvi v prestolnico naju pot vodi proti J vzhodne Rift doline, dolina ki se širi vse do Malavijskega jezera, kjer se Afrika "trga". Mimo jezer Langano in njegovemu floro-favnem stvarstvu padeva med plemena, ki še nekako živijo izolirani od sodobnega sveta, čepravjih turizem z leta v leto bolj pokvarja, saj jim npr. za fotografije dajejo denar in s tem turisti uničujejo pristno kulturo teh plemen. Ne tem delu živi cca. 10 plemen, ki so med seboj v prepiru zaradi žena in živine, zato so občasna streljanja s Kalašniki, zopet eno od zahodnih reči, ki pokvarja pristnost teh zares odmaknjenih krajev. Kot rezultat je večina plemen pijanih v popoldanskih urah s puškami v rokah, saj jim ni potrebno več delati, ker denar dobijo od turistov. Žalostno toda resnično.

Novo Leto v tišini, v puščavi ob polni luni in meji s Kenijo je kot naročeno, da se posloviva od še ene čudesi Etiopije-časa. So namreč v letu 2002, začetek leta je september in ob 6-ih zjutraj je tam ura 0:00, pa do 6-ih zvečer, ko je spet 0:00 in nočni ali pm čas?!

V Kenijo zagotovo vstopiva kot prva skozi ta "mejni prehod" in se ob zahodni Turkani prebijava po kolesnicah v pesku, ki naju večkrat prisili da sestopiva in po ravnem ustvarjava brazde vzdržljivosti, saj se nama kolesa udirajo v pesek.

Po 150-ih km prideva na A1 glavno cesto, ki vodi s Sudana v Nairobi, izgleda pa kot lestev (washboards) in ima 5% primarnega angleškega asfalta. Po 250 km tresenja po "glavni cesti" pribrcava do Kital, kjer skreneva na Z proti Ugandi na cesto, ki vodi okrog Mt Elgona. Ta angleška kolonija nama podari zopet nova doživetja. Od preživete malarije, zastrupitve s hrano, slapov, safarijev, tropov, prečkanja ekvatorja, raftanja do pizze, s pravim italijanskim pršutom v Fort Portalu pod gorami Rwenzori. Uspešno izvedeva še nakup skoraj 1000 učbenikov, atlasov in knjig ter krede in žog za 4 šole ob jezeru Bunyoni blizu mesteca Kabale v JZ Ugandi. Ves denar je bil doniran s strani prijateljev in znancev cca. 4300€ ali 12 mio ugandskih schilingov.

Rwanda kot predzadnja država naju je presenetila z lepimi cestami in šokirala s še kako živimi spomini genocida med Hutsi in Tutsi z leta 1994. Precej draga država za afriške razmere, a z všečno prestolnico Kigali in gorato pokrajino. Burundi ali "final destination", v njegovi prestolnici Bujumburi, ki je zelo podoben Rwandi in v tej še ne raziskani državici ob jezeru Tagynika ostaneva le tri dni od koder po treh mesecih in 5200 km-ih le odpotujeva nazaj v zimsko idilo.

Afrika! Ob tej besedi se vsak zdrzne in dobi določeno asociacijo. Afrika na kolesu, še toliko bolj avanturistično in adrenalinsko. S prijateljem sva bila pahnjena v pet različnih držav lansko leto novembra in se vrnila letos v začetku februarja. Izkusila sva kulturo, naravo in vsa ostala čudesa, ki jih ponuja ta svet prenasičen z otroki.