Natalija Gros se je na Portugalskem udeležila dogodka Red Bull PsicoBloc. Gre za “deep water solo” plezanje in je najnovejši trend , kjer se za napredovanje po steni uporablja izključno samega sebe, plezalke in magnezij vrečko, padec pa ti "ublaži" voda. Kako visoko si upaš plezati, pa je seveda odvisno od vsakega posameznika.

"Deep water solo", kot temu rečemo, je nova veja športnega plezanja, a se uporablja samo za zabavo in za svoje užitke, so pa tako kot v naravnih plezališčih, kjer se pleza varovan z vrvjo, tu prav tako "naredili" smeri, linije, kjer se pleza prav tako po različnih ocenah, lahko si izbereš svojo oceno in težavnost smeri.

Video, ki sem ga posnela na Kamenjaku, so zasledili predstavniki Red Bull-a na Portugalskem in me povabili na Red Bull PsicoBloc. Ker na sporedu ni bilo nobenega tekmovanja in sem imela čas, sem si rekla: "ja, zakaj pa ne!" Vedela sem da bo dogodek super in da je deep water solo nekaj, v čemer bi se rada prav tako še bolj preizkusila, kot sem se že, in da ima Portugalska velik in čudovit potencial za plezanje nad morjem.

Pri tem največji strah predstavlja višina, saj je treba med plezanjem uporabiti tudi malo taktike in previdnosti, prav tako pa znanja pri padanju v vodo. Najboljši način je seveda postopno učenje in padanje z vedno višje višine, da se naučiš ob padanju pravilno obrniti v zraku in dati v najbolj aerodinamičen položaj tik preden dosežeš vodo, da te prej ne obrne v zraku in da se izogneš "grdim padcem":)

Vsekakor je deep water solo nekaj najlepšega, kar lahko doživiš kot športni plezalec, sploh ni treba plezati visoko nad morjem, da začutiš to svobodo, ki ti jo nudi plezanje te vrste. Od običajnega plezanja na vrvi se razlikuje predvsem v tem, da si še bolj "svoboden", saj ti ni potrebno vpenjati vrvi v karabine oziroma komplete, vendar pa je ovira tega plezanja v tem, da več kot 15 metrov, pa že to je zelo visoko, ni pametno plezati, saj so lahko padci v vodo iz te višine usodni v smislu grdih poškodb, medtem ko lahko pri plezanju na vrvi uporabimo več tveganja in plezamo v višje višine in je vse varno. Pri deep water solo plezanju je vedno prisoten nek majhen element tveganja, čeprav je spodaj voda.

Sam dogodek je bil enkratno organiziran, obiskali smo dva sektorja, kot mi temu rečemo, in tam začeli naše tekmovanje. Razvrstili so nas v štiri skupine po tri plezalce in tako smo se preizkusili v linijah, ki so jih imeli za nas pripravljene.

Sama sem med plezanjem "padla notr" tako močno, da nisem niti opazila, kako visoko sem, šele ko sem bila že precej visoko, sem previdno gledala in tipala oprimke, na koncu pa sem vendarle morala skočiti. Uživala sem vsak prijem in vsak korak na poti gor, skala je bila res lepa, kompaktna, morje sicer malo mrzlo, ampak je čudovit občutek, ko si nad morjem, svoboden, odvisen samo od sebe in svojih sposobnosti, dihaš morski zrak in sonce ti boža kožo. Res polni občutki, ki pa so s super družbo portugalskih plezalcev dobili še dodaten pridih lepote.

Portugalci so res odprti ljudje, čuti se vpliv njihove klime, da imajo veliko sonca in odprt ocean na vse smeri. V njihovi družbi sem se počutila odlično, sproščeno. Športno plezanje sicer ni na tako visokem nivoju kot pri nas v Sloveniji, a se čuti, da to počnejo s srcem in predanostjo. Veliko plezajo tako nad morjem, kot tudi v plezališčih.

Eden izmed vzponov, ki sem ga opravila, je bila linija, ki še ni bila preplezana, kjer sem morala sama poiskati linijo, kjer se je sploh dalo splezati višje in do vrha. To je bil vseakakor nek nov izziv, saj sem največ moči porabila ravno za to, da sem našla prave oprimke in našla linijo, ampak ko sem jo, sem priplezala čez in nasmeh na koncu je bil res priplezan na najbolj pošten način! Padec v vodo pa je bil tako kot vedno pri meni dodan še s krikom in zamašenim nosom, obvezno:)