Da ne bom pisala o višini hribov in podnebju (saj ste na počitnicah!!!) vam napišem kako sem ga doživela jaz. V sredni februarja so nastopili malo hujši problemi v mojem privat življenju in odločila sem se, da je čas, da kidnem iz države. Oči in sestra sta se odpravljala v Dolomite na smučarijo in takoj sem se 'prislinila' zraven - to bi se mi iz finančnega vidika najbolj splačalo - saj veste sami.

Bil je torek, ko sem pisala e-mail prijatelju iz Aspna, poln vprašanj, kdaj pride na Krvavec, da greva skupaj zarezat par zavojev, potem pa... Odgovor je prispel naslednji dan - ... 'Zakaj ne prideš ti v Aspen?' Ko sem mu zvečer odgovorila, da ne morem, ker bom porabila čas in denar za Dolomite, mi je kapnilo: 'Zakaj pa ne bi šla v Aspen, namesto v Dolomite?' Živim lahko pri njemu, karte za vlečnice mi lahko zrihta ful ceneje, pa še cel kup folka iz Avstralije bom srečala (aja - pred dvema letoma sem v Avstraliji prebila pol leta, učila smučat - ampak o tem drugič). Res je, da je tu strošek aviona (cca. 100.000 SIT), a se vse pokrije, če ti ni treba plačati spanja. V četrtek sem rezervirala avionsko karto in v soboto, čez dva dni odletela. Pot je bila precej utrujajoča, ker nisem letela do Aspna, ampak le do Denverja, od tam pa z nekimi kombiji, ki jih kličejo Colorado Mountain Express, v Aspen. Pa spat za par ur in že smo žgali naprej.

Najprej smučarija po zelo znanem powderju - snegec tak, da se vam zmeša - potem pa najprej Apres ski party, domov popapat, zvečer pa pičimo ven v disko - ker je od takrat že pol leta, sem pozabila kako se imenuje, je pa res noro.

Mestece Aspen je pustilo na meni globok vtis; majhno, za njihove razmere - v primerjavi z našo Kranjsko goro pa bistveno večje; polno trgovinic, lokalčkov. Mešanice med avtobuski in kombiji s strehco, a kljub hladni zimi brez oken in vrat za 'djabe' furajo smučarje in boarderje od hiš do smučišč - štiri so: Aspen ali kot domačini pravijo Ajax (beri ejdžeks), Highlands, Snowmass in Buttermilk.

Zadnji je rezerviran samo za začetnike, ker je cel hrib tako položen, da ti je dolgčas, že če ga samo pogledaš. Ostali trije so špica. Ajax, poln steptanih prog, off pist kucljev in celca, ki je za snowboarderje in začetnike prepovedan sadež. Če si torej na snowboardu, te ne spustijo na vlečnico - tako si smučarji lahko privoščijo celo goro zase. Ampak tudi za snowboarderje se najde raj - na ostale tri gore imate vstop; v Snowmass je prav nori snowboard park, poln half-pipeov, skakalnic in ne vem kaj še vse česar imena ne vem. Na pogled laika pa izgleda noro. Tudi boarderji so totalno navdušeni. Tudi Snowmass in Highlands imata cel kup off pist kucljev in celca, fure med drevesi in skalami so totalno utrgane. Kot v ameriških filmih. Noro, noro, noro.

Pa da poskusim po vrsti opisat dan, ki sem ga preživela tam. Zjutraj sem z buskom brez oken in vrat pridrvela na smučišče, kjer me je čakala topla kavica - tik pred prihodom na sneg so jo talali vsako jutro. Ko sem se ob kavici zbudila, sem se ustavila ob naslednjem štantku, kjer so talali neke čokoladice ala Fructalov O'boy (EPP). Vzel si kolikor ti je pasalo tisti trenutek - talali pa so jih vsak dan... Nafutrana in zbujena, s polnimi žepi zaloge sem se spravila na sedežnico, naredila par fur in se dobila z znanci na smučišču, pred smučarsko šolo. Z učitelji, ki so za popoldne ostali brez strank smo odsmučali do najboljših delov smučišča in drveli okoli celo popoldne.

Med drugim smo si ogledali tekomovanje ali prireditev, ki je bila na sporedu za tisti dan - vsak dan kaj drugega - enkrat Beach party sredi smučišča - ta stari čisto podivjani v kopalkah in poletnih oblekah drveli, skakali, plesali in pili da jih je bilo prav veselje pogledat, enkrat snowboarderji na 1001 način v luftu, pa Kilometro lanciato, hitrostna dirka smučarjev, bikearjev in boarderjev - ta je bila dobra - en junak se je s soft bootsi spustil. Sami norci za moje pojme. Dol so leteli z bicikli po 100 milj na uro (v kilometre si preračunajte sami) in še več - po snegu. Tudi snowboarderji po 110, 120 mph. Točne podatke bom poizkušala dobiti, pa jih objavim skupaj s temle člankom, če bo objavljen... Skratka noro. Biciklisti se sploh niso mogli ustaviti na cilju, ampak so pičili kar naprej, bog ve kam. Kolegi so zanje govorili, da imajo "big balls" - ne glede na to kakšna imajo, - upajo si.

Ko smo se nagledali atrakcij za vsak dan, smo pičili še na par fur in en, dva, tri je bil ura toliko, da so goro zaprli. Pred avtobusom so talali piškotke - tiste ta njami - nekaj takšnega kot Leibnitz pravokoten Albert s trdo čokolado po eni strani (saj poznate?). Kako naj človek shujša..? Ampak ful je pasalo. Prav vsak dan je bil razburljiv in tako je moj teden Aspna minil kot bi trenil.
Zanimiva je bila tudi vožnja z rent a carom, od Aspna do Denverja. Ob dveh ponoči sem štartala. Noro jasna noč, nad menoj pa gore, visoke po 3000 m. Uživala sem v vožnji mimo Vaila, Beaver Creeka in ostalih znanih ameriških smučišč in ob šestih zjutraj prispela v Denver, ob osmih odletela proti Evropi. Preden sem se dobro zavedla sem že sedela na avionu in letela čez Alpe na Brnik. Ampak tudi naše Alpe ne izgledajo slabo, vam povem...