Tekst opisuje šestdnevni vzpon v vzhodni steni vzhodnega Chacraraja (6001 m) po prvenstveni smeri, ki sta jo njena avtorja, Jure Juhasz (20 let) in Andrej Markovič (23), oba člana Alpinističnega odseka planinskega društva Novo mesto, poimenovala "Krik črnega granita" in ocenila s težavami: VI / VII, A2+, 90 st. Njuna smer, ki sta jo preplezala v alpskem stilu, je ena najtežjih v perujskem pogorju Cordillere Blance v Andih.

Letos smo na alpinističnem odseku Novo mesto, prvič organizirali samostojno alpinistično odpravo v tuja gorstva in sicer v perujsko pogorje Cordillere Blance v Andih. V prvih dveh tednih smo se dobro aklimatizirali. Roman Mihalič in Tomaž Zalokar, sta v viharju prigazila na vrh šesttisočaka Toclaraja, Roman je smučal z vrha Ischinke, jaz pa sem soliral tisoč metrov visoko severno steno šesttisočaka Ranrapalce. Tako smo se dobro aklimatizirali in z Juretom Juhaszom, najmlajšim članom odprave, sva se odpravila proti 6001 m visokem Chacraraju, eni najdrznejših gora v perujskih Andih. V baznem taboru pod vzhodno steno pri treh jezerih sva imela cel teden časa, za ogled nevarne stene in možnosti prvenstvene smeri v njej, saj je novozapadli sneg pobelil skalo in počakati sva morala na boljše razmere.

21.7., sva bivakirala pod steno in ravno, ko sva naslednje jutro zapustila bivak, je na mesto kjer sva prespala, treščila ogromna ledena sveča. Tako napornega plezanja se še nikoli v življenju nisva lotila. S seboj sva tovorila hrane za en teden bivanja v steni, vsak svojo spalno vrečo, bivak r vrečo, topla oblačila, firme Vrh, ki so naju ščitila pred hudim mrazom, gorilnik in vso potrebno plezalno opremo za ekstremno plezanje, tako v skali kot v ledu. Prvi v navezi, je imel za pasom obešene cele šope klinov in drugih varovalnih pripomočkov, na ramenih je imel le deset-kilogramski nahrbtnik, za seboj pa vlekel tri vrvi, toda drugi v navezi je moral na svojih ramenih nositi 40 kilogramski nahbrtnik, ki sva ga v skalnih raztežajih vlačila za seboj. Toda vleka se je zaradi zmrzjenih vrvi vedno zakomplicirala, saj škripčevja nisva mogla urediti in sva morala improvizirati. V treh dneh sva zmogla dve tretjini stene in ves četrti dan sva se spopadala s previsno skalno stopnjo in v popolni temi dosegla pas nevarnih serakov, pod vitko vršno piramido, ki je predstavljala še nerešen problem stene. Da bi se zavarovala pred padajočim kamenjem, sva v snežnem metežu cele štiri ure kopala luknjo v sneg in led in se komaj ob polnoči drgetajoča od mraza, zavlekla v toplo spalno vrečo. Tisto noč sva natopila snega za liter energetskih napitkov, vendar nisva pojedla niti tiste skromne juhe z nekaj makaroni, ki je bila najina večerja vsak dan v steni, saj sva zaradi utrujenosti zaspala. Napol zasnežena, sva se zbudila naslednje jutro ob zmrzjeni juhi v posodi. Tudi plezalna oprema, ki je visela pred vhodom v luknjo, je bila v ledenem oklepu in ni nama preostalo drugega, kot da vse skupaj posušiva in se pošteno okrepčava.

Odločila sva se, da se bova vršne skalne piramide lotila brez bivak opreme in s tem pridobila na času. Šesti dan v steni, sva plezala po navpičnih in previsnih skalnih pečeh, le z enim nahrbtnikom, v katerem sva imela le višinske čevlje, dva para derez in cepinov, ter liter toplega čaja. Čeprav sva napredovala hitro, naju je slabih 150 metrov pod vrhom ujela noč in v soju čelnih svetilk, sva plezala kombinirane raztežaje, s krušljivimi previsi in ledenimi svečami. Na močnem vetru, naju je še bolj zeblo in drgetala sva od mraza, z napol zmrzjenimi nogami sva brcala v skalo, da sva s tem vsaj malo pospešila krvni obtok v prstih. Ob pol enih zjutraj, sva se zgrudila na vrhu Chacraraja in brez misli, brez stiska roke, začela sestopati v dolino. Tako vrha, o katerem sva toliko sanjala in za katerega sva v nečloveških naporih garala cel teden, sploh nisva doživela. Celo noč sva se spuščala po vrveh, dopoldne sestopala po strmem centralnem snežišču in ledenik dosegla komaj popoldne. Le eno uro hoda pred baznim taborom, sva se zgubila. Zaradi dehidracije, sva že halucinirala in po 39 urah neprestanega plezanja, z zadnjega bivaka in spuščanja z vrha, sva zaspala kot ubita. Drugi dan sva prišla do jezer in vsak spila 6 litrov vode, toda naslednjih 24 ur nisva šla na vodo. Komaj ob polnoči sva prišla do prve vasi in dobila prevoz do mesta, toda vožnja čez gorski prelaz na višini 4800 m, na odkriti prikolici kamiona, v kateri je bilo polno domačinov, ki so se peljali na delo v mesto, ni bila nič kaj prijetna. V mestu, sva si privoščila vsak celega piščanca, o katerem sva v steni toliko sanjala in s prijatelji smo pošteno nazdravili na naše podvige.