Gre za nekakšno deskanje na vodi, le da jadro v tem primeru nadomesti padalo, ali pa zmaj. Drugače je tudi to, da ima voznik noge (z vezmi) pritrjene na desko. Pri nas je zaenkrat aktivnih le nekaj kitesurfarjev, ki se srečujejo in dostikrat tudi skupaj deskajo. Padala za kitesurfing so seveda različna za različno močne vetrove, merijo pa od 4,5 m2 do 9 m2, zmaji pa so veliki od 6 pa do 15 m2, največji merijo celo 20 m2.

Največja razlika med wind- in kitesurfingom je v skokih. Surfarji sicer skačejo čez valove, vendar pa ti »poleti«, ki merijo kakih pet metrov in trajajo le par sekund, pri kiteboardingu pa trajajo povpečno deset sekund, saj boarderja v primernem vetru (brez vala) potegne dvajset metrov v zrak in leti tudi sto metrov daleč...

Vsak začetek je težak

Začeti je treba na suhem, potem pa poiskati obalo, kjer veter na kopno piha čim bolj pravokotno. Obala naj bi bila ravna, zaželen (priporočan) pa je tudi dober dostop do vode. Ker pa kitesurfing (predvsem v tujini) zahteva vedno več žrtev, množično nastajajo šole in organizirani tečaji. Tako, kot je bilo pred leti s snowboardnigom. Še to - že nekaj let je organiziran tudi svetovni pokal.

Čelada je obvezna

Ta poletni šport kar precej nevaren, zato je čelada obvezna. Precej spretnosti je namreč potrebno da padalo nadzoruješ tako, kot leliš. Poleg plusov ima namreč tudi minuse. Največji je prav gotovo ta, da ga veter nosi (in z njim deskarja) tudi potem, ko pade na vodo. Zato so s parkiranjem in zaustavljanjem kar precejšne težave, pa tudi deska borderju pri tem največkrat prileti v glavo...

Kiteboarding - Podvig v Tržaškem zalivu

Če ste ljubitelji peščenih plaž, sonca, morske vode, adrenalinskih športov in dobre zabave, ste vabljeni v Ulcinj, kjer se boste lahko poleg poležavanja na plaži ter uživanju lozovače preizkusite tudi v kiteboardanju v sklopu športnega centra Kitesfera. O kitebordanju smo že veliko pisali, zdaj pa poročamo o fantastičnem dosežku našega najboljšega kiterja in lastnika centra Kitesfera, Jerneja, ki nam je podrobno opisal prečkanje Tržaškega zaliva s kitom.

»Po tem podvigu se počutim zelo dobro. Zadovoljen sem, ker so se vsa prizadevanja udejanila« je povedal vidno izmučeni Jernej. »Ideja se je porodila pred tremi leti, bolj iz zabave. Bili smo predvsem odvisni od nekih naravnih dejavnikov in potrebnih zaporedij, ki morajo biti prisotna, da se ustvarijo idealne razmere in bi omogočale izpeljavo tega načrta«, pravi Jernej o samem razvoju ideje. Prvo leto vremenske razmere niso bile ugodne in so bili prisiljeni projekt odpovedati.

Lansko leto so bile vremenske razmere idealne, soočali pa so se s tehničnimi težavami: »Bili smo v kontaktu s Hidrometeorološkim zavodom, ki me je obveščal o vremenskih pogojih in mi tudi predlagal primeren datum za podvig. Imeli smo to nesrečo, da je spremljevalni čoln zadel ob kamen in je odpovedal krmilni mehanizem motorja. Zopet smo bili prisiljeni odpovedati celoten projekt.« Jernej je po dveh neuspelih poskusih odšel za štiri mesece v Črno goro, kjer je odprl center za kiteboarding. Ob povratku, v začetku novembra je ponovno postavil temelje projekta. Jernej razlaga: » Napoved za vikend ni bila obetavna, zato smo celoten projekt prestavili na ponedeljek, 8.11.2004 Odločitev je padla.

Prvotni načrt je bil, da začnem v Monfalconeju. Pot do Izole naj bi bila lažja, vendar daljša. Ko smo zjutraj prispeli v Monfalcone ni bilo niti sapice vetra, zato smo bili prisiljeni spremeniti prvotni načrt. Čopi, skiper, me je poklical iz Portoroža in mi je svetoval, naj grem v Gradež in od tam startam, saj naj bi bili boljši pogoji - močnejši veter. Sam nisem bil preveč navdušen nad to idejo, saj če pogledaš linijo med Gradežem in Izolo, kjer sem imel namen pristati, bi pomenilo, da bi vozil v veter, kar je velik napor za noge. Pojavile bi se tudi težave v primeru napačne izbire kvadrature in ob oslabljenem vetru bi to pomenilo, da ne bi mogel voziti v veter in bi moral pristati v Piranu. Zaradi velikih velobranov in močnih valov, je v Piranu praktično nemogoče pristati s padalom. Vseeno smo odšli v Gradež. Celo pot sem se spraševal, ali bo zadosti vetra in višine.« Po vseh teh napornih odločitvah in pregovarjanjih, se je podvig končno začel udejanjiti.

Jernej nam je podrobno opisal vse od začetka do samega pristanka v Izoli in pravi: »Na samem začetku sem nabral zadosti višine, predvsem zato ker je v Gradežu nizka voda in ti omogoča, da držiš neko idealno smer. Višinske prednosti se ne moreš oprijeti, predvsem zaradi nepredvidljivosti vremena oziroma vetra. S približevanjem sredini zaliva je postajala burja vse močnejša in prišlo je do tega, da sem bil prisiljen zamenjati desko, iz širše na ožjo. Kasneje pa sem zaradi boljšega kota ponovno zamenjal desko. Z ožjo desko sem namreč ustvaril prevelik upor in sem izgubil na hitrosti. Po dveh tretjinah poti je začel veter pihati z močjo 40 vozlov. Razmere so bile zelo težke in po morju me je premetavalo. Vendar sem kljub vsemu uspel obdržati višino ter tako uspešno in predvsem utrujeno prišel v Izolo«. Sam podvig zahteva dobro fizično in psihično pripravo. Jernej je po podvigu dejal: » Dobil sem krče, imel sem mehke noge, mišice se niso več odzivale, in zeblo me je v obraz.«

Zaradi zahtevnosti projekta je bila potrebna tudi strokovno usposobljena spremljevalna ekipa, ki so jo sestavljali Tomaž Čopi - skiper, Rok Bedink – back up, reševalec, zadolžen tudi za padalo, Lovro Žitnik –snemalec in Ana Gale – fotografinja.

Še nekaj podatkov:

Lokacija: Tržaški zaliv (od Gradeža do Izole)
Razdalja: 14,5 milj
Čas: 31 minut
Povprečna hitrost: 50 km/h
Padci: 3 – krat
Finance: samofinanciran projekt
Naslednji podvig: Jadran (zaenkrat le sanje)