Tomaž Pengov je eden najpomembnejših slovenskih kantavtorjev, pravzaprav prvi slovenski kantavtor. Leta 1973 je izdal album Odpotovanja, ki velja za prvo neodvisno posneto slovensko ploščo. Šele za njim so se s takšnim izdelkom lahko pohvalili Tomaž Domicelj, Marko Brecelj, Andrej Šifrer ali Jani Kovačič. 

Plošča Odpotovanja, ki velja za prvo kantavtorsko stvaritev v Jugoslaviji, je zasluženo pozornost dobila šele v začetku osemdesetih, ko so ploščo ponatisnili. Ta umetnina je bila tudi prva neodvisna plošča bivšega terena, izdala pa jo je založba Škuc. Legenda o snemanju pravi, da je bila v veliki večini snemana v Tomaževem stranišču, kajti tam je akustika bila ravno prav odmevna, poleg tega pa je tam bil tudi mir. Precej straniščne vode je preteklo, preden je v začetku devetdesetih pokazal še dve mojstrovini; plošči “Rimska cesta” in “Pripovedi”, ter nekoliko kasneje še “Biti tu”.

Sicer pa njegovi prvi nastopi datirajo že v davno leto 1968, ko je igral Boba Dylana in Donovana, potem je prevajal njune pesmi v slovenščino. Po legendarnih Odpotovanjih je pisal skladbe za različne slovenske filme in v bistvu postal širšim množicam znan z malo ploščo z Ježkovo Črno pego in politično Napisi padajo; šlo je za podlago k Pogačnikovemu filmu o Cukrarni.

Leta 1979 je izdal singel z glasbo za film Krč. V modernem času je že pred izidom Koncerta izdal dva bolj ali manj preslišana cedeja. Pengov je sodeloval tudi z dvema ansambloma, konec sedemdesetih let z ekipo Salamandra in v praobdobju slovenskega rocka z Mladimi levi, s katerimi je posnel praktično samo en komad - morda najboljši - Oda Ireni.

Strokovnjaki ga še vedno cenijo kot pesnika z izjemno globino in izvrstnega kitarista. Družabnokronična stroka pa ga uvršča, skupaj s Chubbyjem, Emilom Filipčičem, Jurijem Detelo, Milanom Jesihom, Milanom Klečem, Janezom Krallom, Milanom Deklevo, Matjažem Hanžkom, Danetom Zajcem, Markom Švabičem, Ivanom Volaričem, Jožetom Slakom, Blažem Ogorevcem, Dušanom Jovanovičem, Matjažem Kocbekom, Tomažem Kraljem, Petrom Božičem, Poliči … in drugimi med šumijevce, "hrepenence", kot jih imenuje, in njihove sopotnike, ki so konec šestdesetih in del sedemdesetih let okupirali ali, kot pravi Tomaž, "kulturno zavzeli" neugledni bife nasproti Drame, ki je postal nekakšna "kulturna pisarna". Med njimi so bili, jasno, tudi zelo pomembni slovenski umetniki in mnogi med njimi so si že zaslužili kako Prešernovo nagrado. Pengova, najbolj tenkočutnega trubadurja, ni med njimi. 

Nehvaležno ga imenujejo slovenski Leonard Cohen - ta je izdal tudi zanič plošče. Neutemeljeno ga prepoznavajo kot slovenskega Bob Dylana - tudi ta je izdal bedne plošče. Tomaž Pengov jih ni.