Vsestranski umetnik Simon Pribac, javnosti bolj znan kot MC Flasher, se je v svoji karieri poizkusil na najrazličnejših področjih umetnosti, obiskovalcem plesnih prireditev pa se je verjetno najbolj vtisnil v spomin kot legendaren voice izolske Ambasade Gavioli. Čeprav Flasher danes študira v Kanadi, je še vedno aktiven na slovenskem prizorišču, kjer na slovenski obali vsako leto pripravlja multidisciplinaren festival elektronske glasbe Final Flash.

Čisto za začetek, zakaj ime Flasher in ali ima kakšen globji pomen?

Ime sega v zgodnja 90-ta, ko sva s prijateljem nekaj let snovala celotno filozofijo »fleširanja«. Gre za ti. »miselne (pre)bliske« (flashing of mind), ki so osnova kreativnega procesa, hkrati pa lahko predstavljajo tudi shock, suspenz ter vplivajo na načine zaznavanja. Skozi gledališki trening se »flešira« skozi vaje meditativnega povezovanja z različnimi energijami ter lastno domišljijo. Definicija besede flash je med drugim tudi »duhovni orgazem« in iz te platforme sem kasneje začel razvijati lik Flasherja kot takega.

Kakšno glasbo si poslušal včasih?

Zelo različno. Industrial, Goth, EBW, tudi artiste kot je David Bowie, ali pa celo »cheezy rock« zadeve kot je Motley Crue... potem je seveda prišel še val Grunge-a ter vse stvari, vključno z revival-om punka, ki jih je le-ta prinesel s seboj.

Kakšni so bili tvoji prvi stiki z elektronsko glasbo?

Moji prvi stiki z elektronsko glasbo so vezani predvsem na industrial/ EBW sceno iz druge polovice 80-ih. Skinny Puppy, Revolting Cocks, Front 242, Cabaret Voltaire, Mark Stewart ... S »party« sceno, kot jo poznamo danes, pa sem se srečal leta 1994 med obiskovanjem različnih underground in tudi »trendy« clubov in dogajanj v Amsterdamu. Glede na to, da takrat party-jev v Sloveniji pravzaprav ni bilo, smo hodili na razne večje evente, ki so se takrat odvijali v Nemčiji (Rave City, Tribal Gathering ...). Mislim, da je bilo ravno obdobje sredi 90-ih »zlata doba« t. i. »rave party-jev«. Spominjam se, kako so bili takrat vsi navdušeni nad idejo »Raving Society-ja«. Entuziazem si lahko konstantno čutil »v zraku« - kot pričakovanje nečesa velikega. To je bilo povsod; v modi, v medijih, v glasbi in filmu, celo v načinu razmišljanja ljudi. V Slovenijo je ta val prišel malo kasneje, z nekaj poskusi organiziranja »rave party-jev« in dokončno z odprtjem Ambasade Gavioli.

Kako si postal MC?

Ime MC Flasher sem prvič začel uporabljati med svojimi »shock« performansi, ki smo jih organizirali v okviru gledališke skupine Steps iz Izole po različnih galerijah na Obali, ter kasneje kot frontman v bandu. Po nekaj letih dela na radiu in televiziji ter vokalno/performerskih aktivnostih v punk bandu in gledališču pa so me k sodelovanu povabili fantje iz Ambasade Gavioli. Šlo je za projekt novih pristopov k elektronski glasbi, ter izpeljavo vokalnih performansov znotraj le-te. Takrat je bil to pionirski projekt, ter eden najbolj sofisticiranih te vrste v Evropi. Stvar sem zastavil iz čiste ničle, ter začel graditi na osnovnih elementih doživljanja techno glasbe, ki so se prepletali z elementi, ki sem jih že prej razvijal skozi delovanje v avdio/vizualnih medijih ter glasbeno/gledališkem performansu. Tukaj sta mi bila zelo v pomoč Valentino Kanzyani, s katerim sva skupaj razvila ogromno idej, ki so vplivale in še vedno vplivajo na potek najinega ustvarjanja, ter Ambasada Gavioli, ki mi je vedno stala ob strani pri projektu.

Si imel kakšne vzornike?

Glede na to, da je bil to pionirski projekt, težko govorim o kakršnih koli direktnih vzornikih. Na moji prvi avdiciji v AG so mi sicer za orientacijo zavrteli komad skupine Underworld, vendar ne morem reči, da sem se kadar koli direktno zgledoval po njih. Vzori in vplivi so zame prihajali iz različnih smeri, ki dostikrat niti niso bile glasbene.

Kaj meniš, da je »poslantsvo« MC-janja oz. kaj naredi dobrega MC-ja?

Sam vidim stvar kot duhoven poklic v navezi z umetnostjo. Tukaj je nemogoče posploševati in postavljati »zapovedi«, ker ima na to stvar vsak svoj pogled. V marsikaterih drugih okoljih/zvrsteh se te stvari lotevajo iz čisto drugačnega zornega kota, vendar v večini primerov to nima nikakršne veze z umetnostjo, niti s »feelingom«, ki ga projicira techno glasba. Moj pogled kot MC Flasher: Vodenje energije in zgodbe skozi noč, dvigovanje le te v tisočero glasbeno/estetsko/emocionalnih orgazmov v minuti (techno) ter priprava ljudi na čim boljše in pozitivno delovanje v naslednjih dneh. Skozi techno event se združujemo z našim imaginarnim elektronskim telesom, ki nas napaja z energijo ter nas vodi skozi noč in prihajajoče dni. MC je tukaj mediator, ki omogoča ta spoj ter združevanje čutov, do kulminacije energije skozi nabiranje in suspenz le-te do »kritičnih energetskih prebojev«, s katerimi se preklapljamo dalje v stopnjah zavedanja in doživljanja celotne »predstave«. Tako kot je realnost mediacija stvarnega, je delo MC-ja mediacija mimezisa elektronske glasbe k realnosti. Beseda »Vox-ex-machina« ima tukaj močan simboličen pomen, saj udejanja Platonovo idejo o idealnih fiktivnih svetovih umetnosti - v commedii del arte 21. stoletja, kjer vsak udeleženec postane aktiven protagonist v dogajanju, Vox-Ex-Machina pa ga nad celotnim dogajanjem povezuje s subjektu lastnim mimezisom elektronskega sveta.

Kje dobiš ideje za vokalne vložke?

Besedila temeljijo na zgodbah in tematikah, ki se v večini primerov navezujejo na ime eventa, drugače pa na Flasherjeve lastne filozofije. Fleširanje idej gre tukaj v dveh smereh: najprej v obliki brainstorminga, kjer ime vzbudi različne asociacije, konotacije in povezave nanj v različnih smereh. Naslednja faza je dekonstrukcija z brainstormingom pridobljenih pojmov na »osnovne « elemente, ki jih nato sestavljam v širšo vokalno superstrukturo, ki jo skozi svoj performans projiciram v publiko, prostor, event. Točno določeno besedilo lahko, glede na naravo performansa, le redko direktno spraviš skozi. So osnovni elementi in tematika, ostalo pa se prilagaja trenutku v glasbi, glede na to, da morata DJ in MC funkcionirati v popolni simbiozi za dosego želenega efekta. Pri še tako dobro vnaprej pripravljenem flashu moraš pustiti dovolj tolerančnega prostora za improvizacijo in navkljub konstantnim spremembam moraš v vsakem trenutku imeti jasno sliko, kako stvar peljati.

Kako bi komentiral in ocenil slovenske MC-je v primerjavi z MC-ji drugod po svetu?

Slovenskih MC-jev pravzaprav ne morem ocenjevati, ker jih nisem slišal dovolj, da bi si lahko ustvaril mnenje. Kar sem slišal po tujini, je bilo več ali manj porazno, npr. MC, ki je med eventom napovedoval rezultat nogometne tekme, ali pripravljal obiskovalce do tega, da pokupijo čimveč pijače, da o neskladnosti z glasbo in ostalimi elementi niti ne govorim. Drugače imajo zelo močno tradicijo MC-jevstva v hip hop in jungle sceni, vendar gre tukaj za popolnoma drugačen pristop. V techno sceni sta me v teh krajih (Kanada) z vokalnim performansom navdušila predvsem Green Velvet ter Jake Fairley.

Trenutno obiskuješ univerzo York v Torontu. Kakšna je bila pot do tja?

Po nekaj letih ukvarjanja z gledališčem sem se vpisal na študij gledališke igre na univerzi Ryerson. Prijavilo se je več kot tisoč kandidatov iz vsega sveta, okoli 450 pa so nas na podlagi prijave in izkušenj povabili na avdicijo v Toronto in od teh 450-ih nas je bilo na koncu 30 sprejetih v prvi letnik. Po takšnem uspehu ne razmišljaš o ničemer drugem kot o tem, kako spraviti skupaj sredstva za šolnino. Po dveh letih študija igre in sočasnega razvoja ostalih stvari mi je s priporočilom dekana uspelo priti na program FACS (Fine Arts Cultural Studies) na Yorku, ki je pravzaprav kombinacija vseh smeri umetnosti in kot tak idealna smer za to, kar si želim razvijati v bodoče.

Kako so sprejeli Slovenca v daljni Kanadi?

Kanada je multikulturna država, kjer sploh ni važno od kod prihajaš. Kot Slovenec nekako »padeš v kategorijo« Evropejcev, ki pa drugače nima nekega posebnega pomena. V Severni Ameriki mi je všeč to, da nacionalizmi, ki so drugače del vsakdanjika v Evropi, praktično ne obstajajo, tako, da je pravzaprav vseeno, ali si Francoz, Eskim, Nigerijec, Slovenec, Kitajec, Anglež, Rus, Nizozemec ali Čečen – sem vsi prihajajo od drugod (razen domačih Eskimov in Indijancev). Razen nekaterih uradnih neprivilegijev in privilegijev iz naslova tujega državljanstva, pa te drugače tukaj obravnavajo kot vsakega drugega Kanadčana.

Kakšni so tvoji dolgoročni načrti za prihodnost? Nameravaš postati profesionalni igralec ali boš še naprej »kombiniral« različna področja kulture?

Trenutna vizija prihodnosti je šla dlje od mojih pred nekaj leti najdrznejših misli.

Kakšna je scena na drugi strani Atlantika?

Toronto je v 90-ih imel zelo živo sceno, vendar je vse skupaj šlo nekako v zaton z zaprtjem kluba Industry – lastniki so ugotovili, da je dosti bolj donosno, če zemljišče/prostor prodajo banki za poslovne prostore, z zaprtjem tega kluba pa se je v bistvu zaprl »motor« elektronske scene v Torontu. Čeprav obstaja ogromno drugih klubov ter ljudi, ki se trudijo vzpostaviti zanimivo dogajanje, sam nekako nimam najboljšega občutka glede techno scene v Torontu. Na splošno je ta scena v Evropi in Aziji dosti bolj živa in razvita kot v Severni Ameriki. Na trenutke izgleda, kot da ima Evropa neke vrste monopol nad svetovno industrijo elektronske glasbe. V Sloveniji se je vse skupaj kar lepo razvilo in mislim, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo techno sceno. Po drugi strani pa prihaja iz Ontaria kar nekaj odličnih producentov, kot so Richie Hawtin, Jeff Cochran, Caspian Rabone, Jake Fairley ... Center dogajanja v elektronski glasbi v Severni Ameriki je trenutno Montreal, saj francosko govoreči del Kanade daje dosti večji poudarek kulturi, s tem pa tudi kulturi elektronske glasbe. Lahko rečem, da je Montreal iz tega vidika vsaj dve leti pred ostalimi na tem kontinentu.

S tvojim odhodom čez lužo je povezan tudi eden prvih »dobrodelnih« eventov na slovenski sceni, Final Flash. Kako si dobil idejo in ali je bilo težko privabiti sodelujoče?

Ob sprejetju na akademijo v Torontu sem iskal rešitev, kako priti do sredstev, ki so potrebna za izvedbo tako dragega študijskega projekta, ter med drugim prišel na misel o dobrodelnem festivalu na slovenski obali s predhodno serijo warm-up pred eventov po celi Sloveniji, skozi katere bi novi talenti imeli možnost prodreti izven svoje lokalne scene. Skupaj sem zbral dotedanje stvari iz mojega ustvarjanja v sceni elektronske glasbe, performanse iz preteklih let ter poklical prijatelje artiste iz različnih držav, ki so mi priskočili na pomoč pri celotni stvari. Ambasada Gavioli je takoj ponudila prostor in kritje stroškov, povezanih z izvedbo festivala, in tako smo začeli razvijati stvar, ki je postala tradicionalna. Najprej se je dogajal samo festival brez predhodnih aktivnosti, lansko leto pa sem se povezal z ekipo Psilon Empire, ki mi je ponudila pomoč pri izvedbi projekta warm-up eventov, kjer izbiramo najboljšega slovenskega DJ-ja leta. Leta 2004 je stvar potekala pod imenom SYLD (Support Your Local DJ Tour).

Prej si omenil FFA, ali ga lahko na kratko predstaviš?

FFA oziroma The Final Flash Association je mednarodna organizacija pod vodstvom študentov iz Evrope, Azije in Severne Amerike, ki skozi aktivnosti, ki jih izvaja, poizkuša razvijati in združevati različne smeri umetnosti, ki jih nato promovira širši populaciji skozi evente z elektronsko glasbo. Trenutno izvajamo naše aktivnosti na kar treh celinah hkrati, morda pa bomo v prihodnosti začeli ustvarjati še kje drugje. Trenutni lokalni projekti so SYLD v Sloveniji, Alice in Technoland kostumsko-glasbena serija v Torontu ter združevanje artistov in razvoj projektov FFA na akademijah v Jeruzalemu. Vrhunec našega celoletnega mednarodnega dogajanja in povezovanja pa je seveda festival Final Flash. Mislim, da smo prva transnacionalna techno asociacija, ki je začela svojo pot v Sloveniji, glede na zanimanje po svetu pa izgleda prihodnost zelo svetla. Naš naslednji večji projekt je ustanovitev mednarodne fundacije za štipendiranje študentov umetniških smeri iz držav, kjer FFA deluje. Idej je vedno več in pridružujejo se nam sposobni ljudje, z vizijo, iz različnih koncev sveta. Čeprav se je celotna stvar začela kot ustanovitev društva s prijatelji, postajamo zdaj vedno bolj sofisticirana mednarodna organizacija, ki služi kot »hub« za artiste iz ene države/kontinenta za prodor na drugega. Fizičen teritorij je za naše delovanje vedno manj pomemben, nekateri najožji sodelavci znotraj organizacije se celo vživljenju še nikoli niso videli v živo, čeprav delajo skupaj po nekaj ur na dan, 7 dni v tednu. V 21. stoletju ozemlje in prostor izgubita pomen, ter postaneta informacija. Dandanes je vseeno ali se tvoj sodelavec nahaja v sosednji sobi ali na drugem kontinentu, preko informacijske tehnologije smo povezani v globalno mrežo, ki v končni fazi gradi in nadgrajuje samo sebe. Država postane virtualna, prav tako organizacija, ki se iz fizičnega kontakta preseli na raven informacijskih impulzov, ki simultano generirajo dogajanje na različnih koncih sveta.