Demeter je akustično-električni kitarski dvojec, ki je zrasel na ruševinah punk rock skupine Racija iz druge polovice devetdesetih let. Prvi mini album srednješolskega kvarteta, Rdeči alarm(1996), je postal prvi strip soundtrack na slovenskem, istoimenske izdaje avtorja Tomaža Lavriča poznanega kot TBC. Sledila sta mu prav tako konceptualna (Restav)Racija za vse generacije (1997) ter skrivnostni in prezrti tretji album Agenti(1999). Skupina je leta 2000 prekinila z delovanjem, ker sta se, med kopico razlogov, pisca glasbe in besedil, Zbašnik Miha (bas) in Engelsberger Jure (kitara) naveličala rušilne moči distorziranih kitar, drvečih tempov in dinamične predvidljivosti.

Zaradi želje po žanrski nadgradnji sta naključno trčila ob novo obliko neposrednosti, ki ni bila prav nič manj urbana in iskrena kot njuni glasbeni začetki, le da je bila njena zvočna slika širša in intimnejša. Ugotovila sta, da je avtorska rahločutnost, ki jo ponuja zven akustičnih inštrumentov v kombinaciji z dobro liriko, lahko celo silovitejša od kitarskih zidov in udarnih refrenov.

Poslej sta svoje pesmi pričela peti sama ter neuspešno iskala bobnarja z občutkom. Pristala sta v eksperimentalnih jazz-rock formacijah Bienale in Ramzes III. del, ki pa njunem glasbenemu izrazu nista odgovarjali. Pesmi, za potrebe benda takrat prearanžirane v udarno progresivno zaveso (dve kitari, bas, boben in vokal), sta vrnila v prvotno "taborni ogenj" akustično obliko ter jih na prigovarjanja naključnih poslušalcev posnela v prekinjeni seansi, ki je trajala dve leti.

Zasedba na prvencu je razširjena v trio, kjer se jima je na klaviaturah in sintetizatorjih pridružil mojster zvoka Aleš Dvorak. Sodelovanje z Dvorakom kot producentom se je začelo že s ploščkom Rdeči Alarm, tokrat pa je zvočni sliki dveh kitar in vokalu, dodal večplastno frekvenčno pokrajino ter jo sproduciral v domiselno avdiofilsko izkušnjo. Za glasbo, slišno na prvencu, v slovenskem prostoru ni primernega predalčka, je pa blizu resnici, če jo označimo kot post-kantavtorsko, post-cocktail ali celo bolje »soundtrack za ujetnike vsakdana«, saj predstavlja glasbeni oris duha časa in se lahko celo spogleduje z občutljivostjo filmske glasbe.

Pesmi z albuma je zelo zahtevno izvajati v živo, prej predstavljajo sporočilno-zvočno eskapado namenjeno užitku posameznika z dobrim zvočnim sistemom. Material je bil namreč kmalu po prihodu v studio določen kot snov za zvočni eksperiment.

Tekstovno se album ukvarja z obstojem posameznika v sodobnem okolju. Osebna izpoved družbeno kritične, mestoma cinične narave se dotika vprašanj o minljivosti, odvisnosti, ljubezni, igri družbenih vlog, iskrenosti, navdihu, absurdu bivanja.. ter odpira poslušalcu šopek povsem osebnih interpretacij. Demeter si ne dela utvar o slavi in denarju, saj se edino tako lahko neobremenjeno razdaja in ostaja zvest svojim nazorom. Takšen način ustvarjanja glasbe, le-tej ne odvzema umetniške vrednosti, saj ne sprejema nepotrebnih kompromisov. Kaj to pomeni? S svojim delom zrcali čas, brez da bi se ravnal po potrebah ter zakonitostih trga. Trendi omejujejo ustvarjalnost, zato smo se za uvod nanje požvižgali. Edini trend, ki mu sledimo je trend "ne ravnati se po trendih". Tako je „Uvod v strastno“ brez pričakovanj, spontano nastajal v dnevnih sobah, kletnih ateljejih, v premočenih šotorih, vlažnih zakloniščih, študentskih sobah ter kuhinjah, v razbeljenih prikolicah, pod milim nebom, na delovnih mestih, v avtomobilih, čakalnicah in snobovskih kavarnah.

Posledično je zaradi nekomercialnosti žanra, ki ga Demeter odkriva in razvija, album, spisan v spevni materinščini, zavrnilo in ignoriralo tudi nekaj večjih slovenskih glasbenih založb, kar pa je tudi eden od razlogov, da je prvenec izdan v samozaložbi Kif Kif in Hočem bit Bogat. Distribucijo plošče je prevzela Nika.