Pred kratkim sem na domači upravni enoti vložil vlogo za ustanovitev društva, ki se bo ukvarjala s promocijo (predvsem) elektronske glasbe, ki bo recimo v prihodnosti izdala kakšno ploščo in podobne stvari. Seveda je prva stvar preučitev vseh možnih zakonov, pridobitev vseh možnih papirjev itd. Ko si potem tako daleč, da si približno prepričan o tem, da bo odločba o tvojem društvu dejansko izdana, začneš razmišljati naprej. Recimo kaj je vse potrebno, da se skladba, ki jo želim izdati, pojavi nekje, kako jo legalno začnem prodajati in kako dobim denar od predvajanja.

Odprem SAZASovo do konca nefunkcionalno stran, katera bi – glede na njihove prihodke – morala biti nad vsemi. Prebereš lahko njihove splošne podatke in podobne stvari. Vbistvu, meni kot nekomu, ki želi konkretne informacije, neuporabne. Po neuspešnem poskusu iskanja podatkov na glavnih straneh, opazim v levem zgornjem kotu 4 kvadratke, ki se jih odločim klikniti. In glej ga zlomka – FAQ ali frequently asked questions! Kul, bom dobil par odgovorov. In res jih dobim – preberem vse in žalostno zaprem internetni brskalnik. Kaj je bil vzrok moje žalosti? SAZASova zaprtost, odkrita komercialnost, podpiranje komercialno usmerjenih skupin, ter obiranje vsakega, ne glede na profitibilnost in starost. Seveda ne bom ostal pri neargumentirani in rahlo čustveno obarvani izjavi, podkrepil jo bom z dejstvi, ki sem jih izvedel iz SAZASove spletne strani in s kančkom svojega razmišljanja.

„Združenje SAZAS je edino, ki na osnovi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino RS št. 800-3/96 daje dovoljenje in pobira nadomestila za javno uporabo glasbenih avtorskih del. Če v vašem lokalu javno predvajate glasbena dela, morate za to pridobiti dovoljenje Združenja SAZAS in za to plačevati nadomestilo.“ (vir: www.sazas.org)

To nam je jasno in se vsi s tem na prvi pogled strinjamo. Ampak samo na prvi pogled. Recimo, da smo mlado društvo, ki ga sestavljamo entuziasti, ki pa nimamo ravno nekih velikih želj po dobičku, saj vemo, da je za dobiček treba tudi vložek denarja in sprejem rizika. Pač nismo podjetje, ampak društvo, neprofitno naravnano. Nima veze, obravnavani smo enako, kot vsaka firma, vsak gostinec, vsak frizer in vsako upokojensko drušvo. Ja, tudi najmanjše. Recimo, da pogledamo kako ohlapno so sestavljeni pravilniki in zakoni o zaščiti avtorskih pravic in o njihovemu plačevanju. Prvi primer (tudi iz spletne strani SAZAS) je primer društva upokojencev, ki s svojimi članarinami komaj preživijo dejavnosti društva. Organizirajo razna srečanja starejših, osamljenih, ki v teh (najverjetneje) mesečnih druženjih vidijo tisto lučko upanja in smisla življenja, ki jim je še ostala. Družijo se in zabavajo, Franc zagrabi harmoniko in zaigra nekaj vsem znanih viž. SAZAS zaračuna „le“ 7.355,00 SIT + DDV na prireditev (ki jih na leto ne sme biti več ko 12 in na njih ne sme biti več kot 50 udeležencev). Žalostno.

Okej, malo sem zašel iz teme, ampak odkritje tega me je res šokiralo. Poglejmo si sedaj primer mladega ustvarjalca elektronske glasbe, ki se poda svoji prvi plošči naproti. Izda CD v samozaložbi, prijavi SAZASu svoj komad in čaka. Čaka na tisti denar, ki ga bo SAZAS nakazal njemu, glede na to, koliko krat se bo njegov komad na prireditvah, radijih ipd. zaigral. Vse lepo in prav, če bi temu res bilo tako. Vendar SAZAS vključuje tukaj svoj, neuveljavljenim izvajalcem in avtorjem, povsem neodgovarjajoč sistem plačevanja, ki je sestavljen procentualno. Vzemimo primer mlajšega producenta, ki dela kvalitetno glasbo, vendar je do sedaj pri samozaložbi izdal šele prvi cd, hvalijo ga na internetu, kjer si downloadajo njegove komade, hvalijo ga glasbeni kritiki. Dobi sicer denar od prodaje, njegovi komadi pa se vrtijo recimo 2x na teden na enem alternativnem internetnem radiu, ki ga slučajno pozabi dati na svoj seznam predvajanj, ki ga potem pošljejo SAZASu (vsi radiji morajo delati to, da SAZAS potem na koncu leta preračuna v odstotkih kolikokrat je naš producent bil predvajan in mu glede na to izplačajo). Na seznamu je omenjeno mogoče 10 kratno predvajanje. V istem sistemu odstotnega ocenjevanja imamo tudi Atomik Harmonik, ki na leto izdajo recimo 5 vsi vemo kako zelo kulturno vrednih, kvalitetnih komadov, ki se sučejo na vseh radijih po 3x na dan, po televizijah, na prireditvah, kjer se plačujejo mastni denarji za vstopnine,..., kjer vsi prijavljajo, saj so bolj na očeh inšpekcij. Njihovo predvajanje je recimo, če si izmislim, 5.000x. Po odstotnem sistemu si potem predstavljajmo koliko dobijo Atomik Harmonik, koliko pa naš mladi producent, v katerem vre idej in je vsaka njegova nova kreacija nekaj posebnega.