Pa je minil še en Metalcamp, že četrti po vrsti. Prvega, dvodnevnega, iz druge polovice avgusta leta 2004 se spomnimo po mrzlem vremenu, dežju, prečudovitih bendih, ki jih nič ni moglo ustaviti, da ne bi izvedli divjega šova. Nikomur ni bilo jasno, od kod organizatorjem, Master of Metalu in severnim sosedom, ideja, da so ukoreninili pionirski festival ravno v tolminskem posočju.

Ideja se ni izkazala za slabo, narava je bila prekrasna, naravnost idilična, vsak obiskovalec se je lahko počutil kot neke vrste metalski Kolumb. Spomnimo se večdnevnega pijančevanja pevca in basista skupine DestructionMarcela Schmirmerja - Schmierja, ki je v Tolminu začel izsuševati dna pivskih kozarcev pred festivalom, med festivalom samim, po nekem čudežu je kričal in žgal v svojem prekrasno izvedenem, pristnem, iskrenem in norem nastopu, kot ga že dolgo nismo videli, nato je še lumpal po fostivalu, po vehementnem norenju pa je opazil, da mu je nekdo sunil jakno, polno konic in našitkov, na katero je bil osebno navezan. Kmalu je na svojo uradno internetno stran dal oglas in obljubil nagrado najditelju jakne, ki velja še danes.

Organizatorji so uvideli, da narava v drugi polovici avgusta rada ponagaja, veliko metalcev takrat v drhtavici žuli odzadja na stolu za mizo in slini prst med listanjem po zapiskih in knjigah, kajti jesenski izpitni roki so odvrnili marsikaterega oboževalca ostrih in težkih zvokov, zato so naslednje leto prestavili festival na junij. Junija 2005 se marsikateri obiskovalec Metalcampa spomni kot najboljši festival, kar jih je kdaj videl, zlasti na slovenskih tleh. Obiskovalcev je bilo še več kot prvo leto, prostora je bilo še več, dva odra sta megalomansko »zrastla«, mali oder je bil večji od lanskega večjega, veliki pa je bil gromozanski, takšnega poznamo na največjih festivalih, kjer se gnete več deset tisoč obiskovalcev.
Po prvem osupljivem vtisu smo lahko na odrih z odprtimi usti opazovali največje, najbolj umazane, najrazvpitejše, najbolj odštekane in najbolj nepredstavljive bende do zdaj. Na enem odru (no, ne iztočasno, a vseeno) smo si napasli oči in pustili dražiti ušesa največjim trasherjem 80-ih, Anthrax in Slayer. Anthraxi so presenetili s postavo, za katero smo mislili, da ne teoretično, še manj pa praktično združljiva. Po poldrugem desetletju so stari člani zgladili nesoglasja, se zbrali in v Tolminu manifestirali repertoar, kot so ga imeli pred razhodom; niti postarali se niso, kot se za normalne smrtnike spodobi. Skratka, za dobro uro in pol so nam ekshibicionistično pokazali, kako je videti Popolnost. Ob Slayerjih pa je vsaka beseda odveč, ob njih se pa govori le v presežnikih. In ne nazadnje – ta dva trasherska velikana sta dve desetletji na smrt skregana, v Tolminu pa smo jih lahko z odprtimi usti – ponavljam, ne istočasno, vsakega v svojem terminu, a vendarle – občudovali na velikem odru!

A tudi junijski rok je zaradi fakultativnih izpitnih rokov odvrnil marsikaterega študenta.

Šele lani, se pravi leta 2006, je organizatorjem uspelo – oprostite mi driskasto metaforo – zadeti žebljico na glavico. Vstopnice so bile dražje, bendi so bili kljub vsemu krasni, a manj zvezdniški, zato tudi cenejši, obiskovalcev pa je bilo še več kot na prvih dveh festivalih. Preprosto, festival Metalcamp so premaknili na drugo polovico julija. Takrat ni nobenih izpitnih rokov, nobeden metalec ni imel izgovora za izostanek, vreme je bilo ves čas sončno, celo prekrasno, zato je bila žurerska mobilizacija logična. Pri dobrih 30 stopinjah so že tako večno žejni metalci drveli pred šanke, kot da bi jih sam Belcebub iz najbolj vročega kotička pekla z žarečimi vilami silil k čezmernemu besnenju. Ni bil redek prizor, ko so ljudje, pa naj so bili še takšni veterani v junaštvu, že opoldne v neusmiljenem boju z alkoholom nemočni popadali po tleh, do treznjenja pa jih je do rdečih marog žgalo sonce. Skupina Therion je v oči bijočem tolminskem soncu igrala super, le nekaj mesecev pozneje pa so osupnili stare oboževalce z novo diletantsko ploščo, s katero so veliko starih oboževalcev nepovratno odvrnili.

Zapomnili smo si enega od zadnjih koncertov skandinavske satanistične black metal skupine Dissection. Njihovega pevca Jona Nödtveidta so leta 2004 po šestil letih izpustili iz zapora zaradi krutega umora v 90-ih. A leta 2006 so igrali noro, divje, profesionalno, sapo jemajoče, kričali in sikali so skozi zobe, žgali po kitari, kot da bi se jim zamerila, tolkli so po bobnih, kot da so doživeli epileptični napad, skratka nepozabno. Kmalu zatem je skupina podpisala pogodbo s slovenskim podjetjem Master of Metal pogodbo za distribucijo po južni in jugovzhodni Evropo, nato pa je skupina začela na svoji uradni internetni strani odštevati čas. Nihče, niti člani skupine niso vedeli, da si pevec in kitarist Nödtveidt odšteva svoj čas. Preden se je čas odštel, so najbližji začeli pevca pogrešati. Kot da bi izginil z obličja zemlje. Našli so ga 31. avgusta lani v 31. letu starosti v predmestju Stockholma, ustreljenega v glavo, obdanega s svečami in s satanistično Biblijo pred seboj. Pred obrednim obredom je še napisal poslovilno pismo.
Zabavna je bila tudi avanturica z Jimom Sheppardom, basistom skupine Nevermore, ki je bil – kljub zaužitju močnih tablet proti bolečinam, ki so ga pestile na turneji – tako navdušen nad žlahtnimi alkoholnimi zvarki, da se jih je odločil uničiti v lastnem telesu, kar pa je povzročilo nerazumljivo norenje po hotelu, dokler vrli glasbenik ni padel z okna hotelske sobe. Življenje, ali še huje, dosmrtno pohabo, so mu rešile od delavcev zavržene škatle pri hotelski steni. Pevec in kitarist skupine Opeth Mikael Åkerfeldt pa je množici, kot da bi jo to najbolj zanimalo, z odra lepo razlagal, kako se mu je med dnevnim čofotanjem po rečici Tolminki skrčil penis.

Če odštejemo megazvezdniško postavo iz Metalcampa 2005, potem lahko mirne duše damo roko v ogenj, da je bil Metalcamp 2007 velikopoteznejši kot katerikoli drugi festivalski podvig prej. Letos smo se lahko prepričali, da si je Metalcamp s kakovostjo, popolnim terminom, zvezdniškimi bendi in prečudovito naravo ustvaril ime, ob katerem še gospoda snema klobuke. Najprej je presenetila novica, da letos metalski žur ne bo trajal dva ali tri dni kot prejšnja leta, temveč – sedem dni. In to od ponedeljka, 16. julija, do nedelje, 22. julija. Vsak obiskovalec lahko potrdi, da že dva dni metalskega norenja lahko človeka zdelata bolj kot tepež v boksarskem ringu ¬– ampak sedem dni?! Veliko starih garjavih metalcev nas je dvomilo o tem, ali je to sploh vzdržljivo, ali niso organizatorji pretiravali, ali ne bo to zaradi previsoko zastavljenih ciljev polomija, zadnje srečanje metalcev v Tolminu, ali jih ne bo veliko omagalo še pred iztekom dogodka, ali ne bo …
Datum festivala je bil znan novembra 2006, deset dni po razglasitvi pa skoraj ni bilo več mogoče v Tolminu, Zatolminu, Poljubinju in bližnji okolici rezervirati sobe. Metalski živelj se je trmasto odločil rekrutirati v žurerske obiskovalce Metalcampa 2007, in to iz vse Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Madžarske, Avstrije, Italije, Nemčije, Švedske (samo z organiziranim prevozom jih je z avtobusi prifijakalo več kot 300), Norveške, Finske, Velike Britanije, celo iz ZDA in Kanade so drveli proti enemu cilju … Toliko metalskih pobesnelcev Tolminci ne pomnijo, mesto je v nekaj dnevih potemnelo v črnini, v katero se pravoverni ljubitelji težkih zvokov tako radi odevajo. Sicer so se na spletne forume (na primer mariborske MC – Pekarne) že v soboto, pred uradnim ponedeljkovim obleganjem, javljali prvi obiskovalci z gasilskimi fotografijami.

Čeprav so bila prva ogrevanja že v ponedeljek, se je pravi žur začel v torek in sredo, ko so nastopili prvi veliki bendi a la Sepultura, Korpiklaani in Doro. Zlasti zadnja je pomenljivo dvignila marsikatero obrv, a ne zaradi glasbe, ki ni nikoli povzdignila razpoloženja poslušalca iz ravnodušja, temveč zaradi svoje še vedno skorajda neokrnjene lepote. Spomnimo, da lepotica Doro že dve desetletji pušča metalce v negotovosti, ali je le emancipirana grupijka ali misli resno pevsko kariero speljati, kot je treba. Dolga leta je mečkala postelje z najznamenitejšimi rokerskimi in metalskimi glasbeniki svojega časa, med drugimi ji je v ihti delal senco tudi razvpiti kitarist Saul Hudson alias Slash iz nekdanjih Guns 'n' Roses in Slash's Snakepit ter sedanjih Velvet Revolver. Tokrat pa je kljub več kot 40-letni kilometraži še s še vedno čednim, svežim obrazom, skladno postavico več kot osupnila, zlasti ker so njeno odzadje in prsi pozabili na gravitacijo. Skratka, redka mačka, ki jo raje gledaš kot poslušaš.

Največ ljudi, čez 10.000, se jih je zbralo v četrtek, petek in soboto, ko so igrali Immortal, Motörhead, Cradle of Filth, Pain, Kreator, Sodom. Danyja Filtha, pevca famoznih britanskih kvazi black metalcev Cradle of Filth je bojda varnostnik površno nadzoroval. Varnostnikova primarna naloga naj bi bila, da labilnega kričača vzdrži od alkohola, a nekako mu to ni uspelo. Pevec nekdanjih kraljev black metala se je v četrtek v mestnem jedru Tolmina napil kot žival, kar se mu je poznalo še naslednji dan. Tako je v petek na odru bil skoraj brez glasu, skakal je nerazumno, metal predmete v ljudi, tako da so tudi drugi glasbeniki morali zaradi fušanja, slabe ozvočitve in neprimernega vedenja v zadregi kaj kmalu poniglavo zapustiti oder. Očitno utrujeni Britanci ne znajo prodajati niti stare slave, spanje na lovorikah jim je prav tako neudobno. To je ob gledalcih očitno opazil tudi Lemmy, legendarni frontman Motörhead, ki je več kot dve uri žgal najboljše uspešnice iz svojega bogatega repertuarja, napravil žur in osramotil za polovico mlajše predhodnike. Peter Tägtgren, frontman skupine Pain, je že v četrtek sprožil govorice, kakšen motiv neki ima potetoviran na spolovilih. Tudi po petih letih znova združeni Immortal so z novim basistom igrali kot še nikoli in prvič smo lahko opazili, da se nekoč smrtno resni basist in pevec Abbath na lastnem koncertu tudi zabava.

Kljub lepemu vremenu pa se je marsikomu pooblačilo ob cenah pijače. Pivo je ob prvem naročilu stalo oderuške štiri evre, nato pa tri, hrana pa je bila na ljubljanski prehrambni stojnici ob malem odru neužitna, za vegetariansko – zelo domiselno (!) – je bilo tudi poskrbljeno, a barbari smo se raje mastili pri velikem odru ali pa smo praznili zaloge tolminskega Mercatorja. Vročina je bíla neusmiljeno, tudi do 38 stopinj Celzija, a to nikogar ni motilo. Hlajenje in popivanje ob Tolminki in Soči je bilo orgazmično blagodejno, so se pa našli junaki, ki so pri omenjeni vročini capljali naokoli z bulerji, usnjenimi hlačami – verjetno so čofotali v lastnem znoju – in še s sabo v roki nosili jakne.
Na metalskih koncertih je ponavadi zelo malo deklet, pa še te pripodijo njihovi metalski fanti, a tokrat pa jih je bilo kar precej. Veliko jih je bilo samskih, nekatere so v skupinici treh, štirih zdolgočaseno opazovale tjavendan in prodajale dolg čas, medtem ko so ponosni pripadniki moške pasme, metalski junaki, pijančevali do nedostojnosti in še dlje. Veseljačenje moških je spremljalo lulanje, ob omedlevici tudi v lastne hlače ... Nepoučene sveže metalke še ne vedo, da tu klasično mediteransko zapeljevanje zataji na polni črti, ženske morajo po skandinavsko zapeljevati svoje moške, še preden se jim napije, da se ne utopi romantika v solzah in prej omenjenih izcedkih. Da, povsem drugačne šege od diskotek, kjer ženske marsikdaj že do vsiljivosti oblegajo natripani frajerski Damjani Murkoti ...
Ah, kdo bo čakal eno leto na Metalcamp 2008, ki ga je na velikem odru v soboto zvečer obljubil tudi tolminski župan Uroš Brežan? Metal manija se začenja že 10. avgusta; veste, metalci, kaj vam je storiti!