Najkulturnejši Metalski Žur z Enslaved in Vreid 9. marec 2008 | 11:58

enslaved_m.jpg
enslaved_m.jpg
Sobota, 17.marec 2007 (arhivski report)

Metalski živelj je tako s slovenskih kot s hrvaških in avstrijskih logov že nestrpno čakal na obljubljeni koncert starih mačkov. Moral si biti heroj in pol, če si zgrešil na mesto zločina. Že pred vstopom v Maribor smo lahko naleteli na sicer improvizirane, ampak jasne in vidne usmerjevalne napise, kam je treba zaviti.

Namenjeni so bile bizgecem, kot sem jaz, ki še ne poznamo Maribora, kot bi ga bilo treba. Organizatorji, združeni iz dveh tolp – Kluba MC Pekarna in Sindian Undergrounda –, so se več kot potrudili in prelepili mesto ter pokazali tudi metalcem zunaj slovenskih meja, da postaja Maribor nova prestolnica na evropskem metalskem zemljevidu. Bojda jim ni bil glavni nagib denar, kajti v tem primeru bi lahko že vnaprej napovedali bankrot, saj se v tovrstnem underground poslu govori o denarju v tretji osebi ednine, kadar gre za prihodke, ali pa v prvi osebi množine, kadar so v ospredju stroški. V uspeh si sindianovci, uspešni borci proti dolgčasu, štejejo že, če se povrnejo stroški, najbolj pa so nagrajeni, če lahko zbudijo mariborsko sceno in ponudijo žurerjem »kruha in iger«. In po vsem zapeljevanju jim je uspelo privabiti zdaj že legendarne vikinge Enslaved in manj znane, a poskočne, kot se šika, Vreid.

Kot vemo, mora večina bendov za svoje nastope sama kriti stroške, drugi so zadovoljni s povrnjenimi potnimi stroški, redki še dobijo kakšen dodatek, na prste pa lahko preštejemo tiste svetovne metalske bende, ki se lahko preživljajo z glasbo. Enslaved ne spadajo ravno med »najdražje«, vendar poceni pa tudi niso. Razumljivo, saj se za razliko od umetno produciranih dekliških in deških žvrgolečih ritkomešalnih zasedb na MTV morajo več kot izkazati na fronti, na prvih bojnih črtah, saj na omenjeni televizijski hiši nimajo tolikšnega zaledja, ker zaradi smešne tržne logike noče izkoristiti tržne niše v metalu.

V Mariboru se ni odvijal blitzkrieg koncert v klasičnem slogu pridi, odigraj svoje, obračunajmo, potem pa se speljite; ne, gostitelji pod Ramizovo taktirko so že v dnevnih urah toplo sprejeli nastopajoče, jih na pikniku pri Pekarni lepo pogostili in ob prijetnem druženju počakali na svoj nastop, ki je sledil na bližnjem Štuku.

Medtem pa se je metalska tolpa začela zbirati iz vseh vetrov: največ je bilo seveda domačinov, nekaj iz bližnjih štajerskih krajev, veliko pa je bilo (post)študentarije iz Ljubljane, niso pa manjkali niti Hrvatje in Avstrijci. Skupaj se nas je zbralo nekje do 250, v črno ubrane cunjice odeti dolgolasci. Kdor koli je bil na vsaj nekaj metalskih koncertih, ve, da se ob teh svečanih trenutkih pretaka alkohol v potokih. In sicer v žejna grla še bolj žejnih kljukcev. Da, na metalskih rajanjih se pije kot za stavo. Pije se, kot da je to zadnja pijača. Kot da bo treba jutri na društvo anonimnih alkoholikov. Ne veš, ali se teši žeja bolj iz veselja ali iz groze. Zrutiniran metalec neusmiljeno degustira pijačo najprej na zasebni zabavi, lahko tudi, ko je še toplo, v naravi, toliko, da je sposoben v usnju nekako prihlačati na prizorišče.

Na Štuku pa sem bil osupel nad dostojanstvenim kavalirstvom domačinov: nobenega kričanja, kruljenja, nobenega opotekanja, prdenja, riganja, nobenega na glas omenjanja ženskih spolnih organov in opisovanja, v katera dejanja moškega sili spolni nagon in kaj mora storiti deklič, da se težava reši. Skoraj se me je polotila trema, zadrega, nisem se znašel v takšnem, meni tujem okolju – ali sem za vraga sploh bil na pravem mestu? Šoferjem avtomobilov je bilo seveda trezno stanje oproščeno, sopotniki pa so bili brez izgovora za nenaravno olikano obnašanje. Nekaj zamudnikov je še kupovalo za slovenske razmere poceni karto, drugi pa so stoje ali sede mirno pomenkovali ob cigareti in občasnem nonšalantnem požirku v trgovini kupljene pijače. V podivjani, dekadentni Ljubljani še v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ne najdeš toliko omike.

Koncert bi se moral uradno začeti že ob devetih zvečer, a 20-minutni zamik je za slovenske razmere zanemarljiva malenkost. Najprej skromno, potem pa v vedno večjih trumah se je dvorana lepo polnila. Vreid so nastopili prvi.

Brez samozvanega velepoznavalskega nastopaštva priznam, da se mi pred napovedano turnejo z Enslaved ni niti sanjalo o njih in poznam kar nekaj metalskih bendov. Baje po tragični smrti Valtarja (kdo?) je bend Windir (kdo?) žalostno končal z eksistenco in na njegovem pogorišču je z novimi udi nastal nov projekt – Vreid (aha!), ki so ga sestavljali: Hváll na basu, pevec Sture s kitaro, Steingrimi za bobni, pridružil pa se jim je z vojaško pričesko ozaljšan kitarist Ese. Igrali so neke vrste black metal, a ni prav nič asociiralo na stereotipni black: ne po načinu igranja (brez znamenitih švedskih, rifov, torej brez »tamburašenja« s kitarami; tudi brez pretiranih dvojnih fusov na bobnih) ne po načičkanem izgledu, kar pa sploh ni bilo pomembno. Ni važno, kako rečemo metalu, ki je sam po sebi dovolj sinkretična glasbena zvrst. Igrali so metal in igrali so dokaj dobro. Vreid so imeli nehvaležno nalogo igrati kot ogrevalni bend prvi, temu se večina bendov izogiba. Tri četrt ure so nažigali zadovoljivo, dostojanstveno z vižami: Då Draumen Rakna, Raped By Light, Left To Hate, Evig Pine, Dauden, Hengebjorki, Wrath Of Mine, Helvete, Pitch Black Brigade. Občinstvo je najprej le kimalo, se malo zamajalo, a (sem že omenil, da ni bilo pretirano število pijanih?) že po tretjem komadu v vedno večjem številu v prvih vrstah pretegnilo vratne mišice. V dvorani ni bilo pretirane gneče, bila pa je udobno zapolnjena. Seveda, Vreid so igrali dober metal in vseeno je, kakšen predznak mu pripišemo.

Po rajanju z Vreid so lahko črnomašni junci s »plesišča« predahnili v sekundarnem domačem okolju: nekateri so odhlačali ven na rahel večerni piš, drugi smo pozirali za šankom in si napasli oči pri prodajalcu lepih izdelkov obeh bendov.

Seveda je bilo na prizorišču največ ponosnih pripadnikov moške pasme, bilo je pa po grobi oceni nekje od deset do 20 punc: oprijemljive ritnice, dovolj vulgarno ospredje, ki je sililo k domišljiji in; ponekod se je v temi zasvetil popek, noge pa lepe, nepokvečene; prav tako so obrazi in ustnice silili k poljubu, vendar si marsikje zaradi black metal maskare lahko le slutil neoporčenost lepote. Za moške junake, osrečevalce žensk, pa se ve, da smo skromno izžarevali skromno Popolnost.

Kmalu so nastopile zvezde večera, Enslaved. Po 15 letih smo jih že imeli čas spoznat. Ime jim je požegnal Demonaz iz Immortal, v 90-ih so navdušili z danes že legendarnimi ploščami Vikingligr Veldi, Eld, Frost in dvema skupinskima projektoma: Hordanes Land z Emperor in Yggdrasill s Satyricon. Uspešen je bil tudi album Bloodhemn, ki so ga posneli s kitaristom, pevcem in producentom Petrom Tägtgrenom v njegovem Abyss studiu. Mimogrede so omenjeni studio po snemanju, zadnji dan v razdraženi omotici »home made« vodke razbili – porušili steno in uničili precej aparatur –, drugi dan pa, še preden se je cenjeni producent uspel strezniti, urno pobrali posnetke in kljub junaštvu smuknili proč. Kot pravi vikingi. Na prelomu tisočletja, po izdajah plošč Mardraum in Monumension so zmedli stare oboževalce, nihče ni vedel, kaj naj z Enslaved. Po domače: bend je preživljal neko ustvarjalno krizo. Veliki bendi se od malih ločijo ne le po kakovosti, temveč tudi, če se znajo soočiti z nemogočim in pobrati na noge: prebrodili so vse težave in začeli na neki način znova, iz pozitivne nule. Javnosti so dokazali, da še niso za v grob, in sicer z norveškim grammyjem in drugimi priznanji ter odličnimi albumi: Below The Lights, Isa in letošnji Ruun, brez katerega jih ne bi bilo na Štuku.

Začeli so hitro, brez kompromisno, ni jim bilo mar, če se je občinstvo že osvežilo. Bodo že napolnili dvorano. In res, po dveh minutah igranja je bil Štuk prijetno zapolnjen. Osvetlitev je bila primerna vzdušju, ne ceni elektrike: rahlo temačna. Zvok je bil dokaj v redu, vse komade smo lahko zlahka prepoznali. Na odru so nastopili v zadnji postavi: Ivar Bjørnson in Arve Isdal na kitarah, Cato Bekkevold na bobnih, Herbrand Larson za klaviaturami in stranskim mikrofonom ter rdeča nit benda, ki sliši na ime Grutle Kjellson in trpinči basovske strune ter poje in kriči, da je joj. Oboževalci smo dobili, kar smo iskali: dober viking metal. Ljudje so na »plesišču« jadrno zaokrožili z glavami, lasje so mahedrali levo-desno, gor-dol, kar je bilo zelo prijetno, saj so ostale hladili s prijetnim pišem. Temperatura se je kar naglo dvigala, tako da smo prelivali potne srage. Tudi mirnejši komadi niso bili manj neusmiljeni; Enslaved ne poznajo šale, zlasti ne s tem repertoarjem: Fusion, Path to Vanir, Isa, The Voices, For Ledge siden, Jotunblod, Fenris, Ruun, Return to Yggdrasill in Slaget. Po odigranih pesmaričicah so, pohvalno, obdarili vse žurerje s podarjenim komadom. Kako ne bi, ko jih je polna dvorana klicala z »We want more!«. Enslaved pa so kot dokaj redni gostje slovenskih odrov nagovarjali tudi v slovenščini.

Vendar tudi bonus komad ni zadovoljil razgreto množico. Po odhodu zvezd nas je pozdravil tudi glavni organizator prijetnega večera Ramiz, eden glavnih krivcev, da se je mariborska scena razvila do mednarodnega slovesa. Razživeto občinstvo je še od njega zahtevalo dodaten šov (da, že ob tako nizki ceni smo hoteli konzumacijo), a skromni gostitelj je raje napovedal naslednje koncerte, ki si kmalu sledijo v Mariboru in o katerih bomo še, če boste, dragi bralci pričujočega biltena, pridni, veselo poročali.

Ko smo videli, da poslovilni šov zajema samo en komad Enslaved, ne pa tudi Ramizovega petja, smo se opolnoči podvizali iz dvorane. Po koncertu je sledil do pete ure zjutraj namreč »after party«, neuradni žur z zvezdniki; vsak se je lahko fotografiral in družil s protagonisti nedeljskega večera. Alkoholni veterani Enslaved so zabavo zavlekli celo do pol devete ure zjutraj in bi še dalje, če jih po zajtrku ne bi obveznosti podile v druge kraje, kjer bi v svoje vikinške horde novačili metalske prostovoljce. Baje so alkoholno besneli tudi ob slovesu na avtobusu.

Da, organizatorji sindianovci in Ramiz niso niti vedeli, kakšno srečo so imeli, da jim niso kljub celonočnemu pitju poškodovali inventarja ali, še huje, porušili Pekarne, v kar Peter Tägtgren glede na mučne izkušnje sploh ne dvomi, da bi se mimogrede lahko zgodilo …


Avtor (ica): 
Boris Marinkovič
Vir fotografij: 
Aleksandra Habjanič