Ben Watkins se je vpisal v glasbeno zgodovino kot eden od izumiteljev in očetov goatrance-a. Ben je očarljiv ustvarjalec elektronske glasbe, ki je s svojimi mixi raziskal različne glasbene horizonte, ampak še vedno ostaja zvest tipičnemu zvoku, ki je značilen po svojih globokih, suhih basovskih linijah, magičnih ritmih in trance-ovskih vibracijah.

Album »the Bible of Dreams« ki je bil izdan leta 1997 ostaja neverjetna izdaja v njegovem stilu, po drugi strani pa vidimo tudi začetek večjega kroga dejavnikov, ki so kasneje vplivali na Juno Reactor. Ta legendarni album je Bena Watkinsa ponesel na druga področja, ki se jih je lotil z enako strastjo in kot pravi mojster, ki obvlada svoje delo. Albuma »Shango« iz leta 2000 in »Labyrinth« iz leta 2004 sta potrdila njegov status, medtem pa se je začel ukvarjati tudi s filmsko glasbo. Njegove kompozicije za filme Matrix so postale še en mejnik v njegovi karieri. Juno Reactor so medtem delali na novih projektih in leta 2008 končno izdali album »Gods and Monsters«.

Če ne štejem albuma »Odyssey 1992-2002«, ki je neke vrste Best of album, je »Gods And Monsters« 7. studijski album skupine Juno Reactor, za katerega ste porabili približno 4 leta (po albumu »Labyrinth«) , da ste ga dokončali. Kako pojasnjujete to dolgo obdobje?
Hm, to je dobro vprašanje, nikoli nisem pomislil na to dejstvo. Če pomislim, sem vedno zaposlen, vedno kaj počnem, od soundtrackov do drugih stvari.. In tista 4 leta sem bil res zelo zaposlen. Samo, da sem posnel ta album sem rabil dobro leto, tako da v bistvu so ta 4 leta minila zelo hitro.

Album »Gods and Monsters« ima zvok, ki je precej netipičen za skupino Juno Reactor. Po zvoku bi ga uvrstil nekje med albumom »Luciana« in soundtracki za film »Matrix«. Je bilo to planirano že od samega začetka? Edini tipični Juno Reactor komad, ki sem ga našel na albumu je »Tanta Pena«.
Ponavljanje preteklosti enostavno ni dovolj zanimivo, in tudi mi ni zmanjkalo novih idej. (smeh). Vidite, nisem hotel narediti albuma v živo ali dance albuma, moralo je biti nekaj, kar še nisem naredil. Ustvarjalni proces je bil tokrat drugačen od procesa, kot ponavadi, ko pišem za kakšen album. Ponavadi začnem in končam komad brez, da bi prekinjal proces. Toda tokrat sem pustil komad ob strani, tudi če ta ni bil končan. Kasneje sem ponovno začel delati na njem in tako je prišel takšen rezultat: drugačen zvok in tudi drugačna struktura komada. Prav tako pa sem sodeloval tudi z drugimi glasbeniki kot so Ghetto Priest, Eduardo Niebla, Xavier Morel in Yasmin Levy. Resnično rad sodelujem z glasbeniki, ki obvladujejo svoje inštrumente. Obstaja veliko dobrih elektronskih stvari, ki jih je treba slišati, prav tako pa rad raziskujem. Veste, elektronska glasba je lahko super, ampak lahko je tudi hudičevo zaprta in paranoična. Temu dodaj še, da elektronska glasba dejansko zakrije osebnost glasbenika, ki jo producira in tako uniči vsako osebno noto.

Če govoriva o Ghetto Priest-u, kako ste navezali stike z njim? Petje v komadih »Inca Steppa« in »Tokyo Dub« imata poseben jazzy glas, ki ga še nismo zasledili v Juno Reactorju.
Ne bi rekel, da je jazzy. Ghetto Priesta poznam iz njegovega dela pri skupini Asian Dub Foundation, dejansko je prav v redu model. Obožujem njegovo petje, zveni kot Nat King Cole. Nekaj časa nazaj sem ga slišal v živo in sem bil popolnoma navdušen in hotel takoj sodelovati z njim. Tako sem ga vprašal, če bi hotel iti z mano na Japonsko in igrati z nami. Bilo je neverjetno, model obožuje improvizacijo v živo in ravno to je kar mi je všeč in za kar slovi Juno Reactor. Pravzaprav nikoli ne damo občinstvu tisto, kar pričakujejo od nas, vedno hočemo presenetiti.

Album »Gods and Monsters« zveni kot najboljši »soundtrack«album, ki ste ga naredili v zadnjih letih. Kako pojasnjujete ta razvoj in kakšna je povezava z glasbo, ki ste jo naredili za filme, še posebej za film »Matrix«.
Soundtrack glasba? Ne vem. Res, da ni dance ali pop, tako da mogoče imate prav. Naredil sem nekaj ambientalnih stvari v preteklosti, tako da na koncu ni tako velika razlika v primerjavi s drugimi albumi.

Če govorimo o ambient glasbi. Mislim, da je Biosphere en vaših ljubših producentov. Zakaj vam je tako poseben? Je vplival na glasbo skupine Juno Reactor?
Res je. Preprosto obožujem kar počne Geir Jenssen. Ve, kako ustvariti prostor in kako ohraniti stvari preproste in hkrati zelo popolne. Je velik vzor.

Če se vrneva nazaj na aktualen album, komad »Mind of the Free« je eden najbolj nepričakovanih komadov, ki ste jih kdajkoli napisali. Zveni kot da bi ga napisali po dolgi in divji glasbeni noči. Kakšno je ozadje tega komada?
To je en teh komadov, ki sem jih pustil na strani, da se počasi "kuhajo".  Pravzaprav sem porabil dva dneva da sem sinhroniziral tolkala in kitare. Drugače pa komad nima neke posebne zgodbe v ozadju.

Še en komad me je presenetil na vašem zadnjem albumu. »Pretty Girl«zveni rahlo kot Juno Reactor v piano baru?
(smeh) Res zveni tako, kajne? Ta komad sem napisal na klavirju v 4-10 minutah. Ponavadi ne pišem tako. Je tudi avtobiografski komad, tega v preteklosti še nisem počel. Nikoli nisem niti pomislil na to.

Na albumu se sklicujete tudi na več krajev, kjer ste bili, npr. v komadih »Tokyo Dub« in »Last Vegas Future Past«. Ta mesta kaj vplivajo na vaše delo?
»Tokyo Dub« je homage Japonski, deželi ki jo redno obiskujem od leta 1995. Obožujem njihovo kulturo in ljudi. Japonska je bila kot neke vrste gojilnica za Juno Reactor. Absolutno ljubim Japonsko.

Japonci imajo čudne načine poslovanja in imam vtis, da nikoli ne veš kaj v resnici mislijo?
Do določene ravni se njihov način zelo razlikuje od naših. Nisem prepričan kateri pristop imam raje, zahodni ali japonski. So zelo vljudni in častni ljudje, ki se precej razlikujejo od nepoštenih ljudi, ki jih pogosto najdemo v zahodnem svetu. Zelo jih spoštujem.

Mimogrede, niste siti, da vas imenujejo pionirja in botra goatrance ali psytrance glasbe?
Z leti se sprijazniš s tem. Juno Reactor je prenehal s to zvrstjo glasbe že leta 1995, tako da me ne zanima več, če sem pionir in boter goatrance in psytrance-a.

Je turneja za vas še vedno dovolj donosna?
Turneja zna biti precej draga zadeva še posebej če gre za veliko ekipo ljudi. Igranje v živo je nekaj, kar počnem zaradi tega, ker to rad počnem. Če bi to delali zaradi denarja, bi že zdavnaj nehali. Že tako je težko vse držati skupaj. Vesel sem, da ne hodim po turnejah zato, da nekaj delam, saj imam še druge stvari, ki jih počnem.

Čutite padec v glasbeni industriji?
Seveda, zadnja leta se močno opazi. Toda to ne spremeni mojega občutkov in seveda ne bom prenehal z glasbo. Danes moraš biti srečen, če mlademu bendu uspe stvari premakniti naprej in se prebiti na trgu. V tem poslu moraš biti previden, preveč je »pozabljenih« glasbenikov in definitivno nočem biti en izmed njih. Trg prav tako nudi možnosti. Na Japonskem na primer, smo podpisali pogodbo z digitalno distribucijo, kar se je izkazalo za zelo uspešno potezo, saj smo že v štartu pristali na 10.mestu japonskih download lestvic ter 2.mestu dance lestvice. Podjetje je izdalo tudi cd, ampak downloadanje naših komadov na internetu je naredilo svoje. Če gledaš na dolgi rok, ja lahko padec prodaje albumov tudi dobra zadeva za nas, saj je prihodnost internet in downloadanje glasbe z neta. Torej.. » Let's go indie! «