Veterinarska uprava Republike Slovenije skupaj z društvi, ki delujejo na področju zaščite živali opozarja, v okviru osveščevalne akcije o pomenu odgovornega lastništva živali. Priloženi letak opozarja na 5 osnovnih svoboščin živali, na njih pa je navedena zakonodaja in kazni zoper kršitelje zakonodaje na tem področju. S tem VURS s pomočjo civilne družbe nadaljuje leta 2008 začeto akcijo »Moja žival, moja odgovornost«.

Namen akcije je na prijazen način opozoriti državljane na odgovornost, ki jo imajo kot lastniki živali. Pri tem gre predvsem za dve vrsti odgovornosti, t.j., odgovornost za dobrobit živali in odgovornost za njihova dejanja.

Kaj je odgovornost?
Beseda odgovornost, ki jo uporabljamo v tej akciji ima dvojni pomen. Prvenstveno pomeni obveznost, nalogo ali predanost skrbi za žival. Lastnik živali je na primer odgovoren za oskrbo živali, kar pomeni, da ji mora nuditi ustrezno oskrbo s hrano in vodo, ustrezen prostor za bivanje, preprečevati mora nastanek bolezni in omogočiti veterinarsko oskrbo, kadar je to potrebno.

Beseda pa po drugi strani opisuje tudi odnos med človekom in živaljo, v katerem lastnik odgovarja za dejanja svoje živali. Če na primer pride do neljubega dogodka, kakršen je pasji ugriz, je nosilec odgovornosti za morebitne poškodbe, ki so nastale, ali škodo, ki jo je povzročil pes z napadom, lastnik tega psa.

Dobrobit živali
Človek živi obdan z živalmi. Sodobna družba sprejema žival kot čuteče bitje, človeku pa nalaga, da zanjo skrbi. Dobrobit živali je pojem, ki se v zadnjem času vse bolj uporablja v povezavi z medsebojnim odnosom med človekom in živaljo, zaščito živali pred mučenjem in varovanjem zdravstvenega stanja živali; predvsem tistih živali, ki jih človek goji v svojem okolju za svoje dobro, (npr. farmske, laboratorijske in družne živali), kakor tudi živali, na katere človek sicer nima očitnega neposrednega vpliva, vendar je njihov obstoj in njihova dobrobit lahko prizadeta z ravnanjem ljudi (prosto živeče živali).

Zgodovina ideje o zaščiti živali pred brezčutnim izkoriščanjem v zahodnem svetu sega v začetek 19. stoletja. Temeljila je na zaščiti živali pred mučenjem. Botrovala pa je sprejetju ustrezne zakonodaje v britanskem parlamentu in ustanovitvi Društva za zaščito živali (kasneje RSPCA). Od tedaj pa je dobrobit živali začela vključevati veliko več kot le zaščito pred mučenjem. V sredini 20 stoletja se je razvila intenzivna živinoreja, kar je mnoge prisililo v razmišljanje, ali je moralno sprejemljivo na živinorejo gledati kot eno od industrijskih panog, ali pa bi morali postaviti neka pravila, ki bi živalim v živinorejskem postopku omogočila dostojno življenje brez nepotrebnega trpljenja.

Rezultat takega razmišljanja je definiranje petih svoboščin živali, na katerih sloni sodobno razumevanje dobrobiti živali:
- odsotnost lakote, žeje in podhranjenosti
- odsotnost bolečin, poškodb in bolezni
- preprečevanje strahu in neugodja
- možnost izvajanja živalski vrsti značilnega vedenja
- zagotovitev primernega okolja (bivalni pogoji, ki nudijo zavetje in udoben prostor za počitek)