četrtek, 25.2.
Jaka Lah: ČISTI PERFORMANS
Na osnovi delovnega materiala za predstavo ŠE (Via Negativa, 2003) ustvarila Jaka Lah in Bojan Jablanovec / Besedilo: B. Jablanovec / Izvajalec: J. Lah / Režija, izbor glasbe, scena in luč: B. Jablanovec / 60 minut
 
Jaka Lah je s svojimi pronicljivimi in do podrobnosti naštudiranimi nastopi z Vio Negativo do sedaj sodeloval pri dveh projektih (Še in Incasso). Čisti performans problematizira formo kot osnovno orodje umetniškega izražanja – Jaka sebe in gledalca postavi v pozicijo ujetnikov forme. Znajdemo se v absurdni situaciji, v kateri performer kategorično dvomi v lastno formo izrekanja. Ker nobena misel ne obstaja, dokler ni posredovana skozi neko formo, nobena misel ne obstaja v svoji čisti obliki. S tem, ko je izrečena, je vsaka misel hkrati že podvojena - ni več identična z mišljenim. Zaradi posredovanosti skozi formo pa se lahko hitro sprevrže v svoje lastno nasprotje in se izkaže – v dikciji performansa - za navadno sranje. Način, s katerim Jaka poskuša zagrabiti ta kratki stik med mišljenim, izrečenim in razumljenim, je negacija, s katero še enkrat podvoji zmuzljivo podvojenost izjavljanja in jo s tem eksplicitno potrdi: vnaprej zanika nekaj, česar sploh nihče ni nameraval trditi, odgovarja na nekaj, kar je na prvi pogled povsem nevprašljivo. Čisti performans samoironično sprevrača domneve, na katerih temelji umetniško izražanje in absurdno situacijo forme potiska do samoizničenja.
 
petek, 26.2.
Marko Mandić: VIVA MANDIĆ
Na osnovi materiala za predstavo VIVA VERDI (Via Negativa, 2006) ustvarila Marko Mandić in Bojan Jablanovec / Besedilo: utemeljitev komisije za podelitev nagrade Prešernovega sklada za leto 2009 / Izvajalec: M. Mandić / Režija, scena, luč, izbor glasbe: B. Jablanovec / Video “I put a spell on you”: Odlomek iz showreela Marka Mandića / Video “Marko”: M. Mandić / Video “Mandić”: B. Jablanovec - odlomki iz predstav SNG Drama Ljubljana, Mini Teatra, Cankarjevega doma, Gledališča Glej, AGRFTV in Vie Negative; video arhiv: Prodok teater Ljubljana; snemalca: Tone Stojko, Simon Stojko Falk / Fotografije: Tone Stojko, Peter Uhan, Fulvio Grissoni, Tit Košir, Matjaž Rušt, Jure Eržen, Blaž Samec, Mavric Pivk, Matej Družnik, Tadej Regent, Tomi Lombar, Voranc Vogel, Janko Mandić, Goran Antlej, Tina Ramujkić, Maja Slavec, fotodokumentacija Delo / 70 minut
 
Marko Mandić velja v slovenskem prostoru za nesporno, v mednarodnem pa za vzhajajočo igralsko zvezdo, kar potrjuje izbor za Shooting Stars na Berlinalu 2007 ter številne nagrade, ki jih je prejel za svoje delo, letos (2009) tudi nagrado prešernovega sklada, predvsem za vloge, ki jih je odigral v SNG Drama Ljubljana. Marko Mandić je diplomant AGRFTV, dve leti se je študijsko izpopolnjeval tudi na Lee Strasberg Theatre Institute in HB Studiu v New Yorku. S prepričljivo igralsko močjo, nenehnim prenavljanjem igralskega izraza, iskanjem lastne resničnosti na sceni, zavedajoč se njene prezentacijske funkcije, silovito prodira tudi v področje sodobne performerske prakse. Z Vio Negativo je sodeloval pri treh projektih: Izhodiščna točka: Jeza, Bi ne bi in Viva Verdi, v katerih brez zadržkov problematizira nekatere tabuje gledališča in igralske samozadostnosti in impotentnosti. V jedru performansa Viva Mandić obstajajo tri neizrečena vprašanja, ki so si navidez zelo podobna: 1. Zakaj vse to počenjam? 2. Komu je vse to namenjeno? 3. Čemu pravzaprav služim? Markovi odgovori so zelo kratki: 1. Zase. 2. Meni. 3. Sebi. Viva Mandić! Ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist, artist.
 

sobota, 27.2. in nedelja, 28.2.
Uroš Kaurin: TONIGHT I CELEBRATE
Na osnovi delovnega materiala za predstavo OUT (Via Negativa, 2008) ustvarila Uroš Kaurin in Bojan Jablanovec /  Besedilo: B. Jablanovec / Izvajalca: U. Kaurin in Tomaž Grom / Glasbene priredbe: T. Grom / Režija, scena, luč: B. Jablanovec / Izbor glasbe: U. Kaurin, B. Jablanovec / 45 minut
 
“Današnje gledališče je čisti provizorij. Presojali bi ga nepravično, če bi mu podtikali, da hoče imeti opravek z umetnostjo. Dejansko si daje opravka samo z nekim precej megleno pojmovanim občinstvom, sestavljenim iz ljudi, ki bodisi izgubijo svojo naivnost, ko vstopijo v gledališče, bodisi naivnosti nikoli niso imeli. Gledališče pri tem obupano upa, da bo obdržalo to občinstvo, če mu bo zmeraj bolj prihajalo naproti, kar je zelo težko, saj ni jasno v čem naj bi temu občinstvu prihajali naproti, kajti to občinstvo nima »nikakršnih poželenj.” (Bertolt Brecht, Teatrska situacija 1917 – 1927) “Današnji gledalec se zdi že vsega hudega navajen. Pravzaprav se zdi, da je vse hudo, kar je gledališče imelo pripravljeno zanj že videl, doživel, pokonzumiral. Tragične usode, nasilje v živo, goloto in seks ter podobne napade na lastno privilegirano pozicijo je nemara že absolviral in zdaj je pripravljen v gledališču samo še uživati… Pot naproti je tako v temelju sporna…” (Blaž Lukan, Pot naproti, Delo 26. junij 2004.) Uroš Kaurin v performansu Tonight I Celebrate - naslov je sposojen od ameriške glasbene uspešnice Tonight I Celebrate My Love (Michael Masser, Gerry Goffin, 1983) – hodi prav po tej poti naproti sodobnemu gledalcu “brez poželenj”. Performans bi lahko opredelili tudi kot koncert za igralca in njegovo publiko, v katerem je osnovna tema teatraličnost njunega razmerja: njegova globina in njegova plehkost, njegova resničnost in njegova iluzoričnost. In če je publika danes resnično že pripravljena na vse, ostaja samo še eno vprašanje: kaj in koliko je danes pripravljen prenesti performer.