Ob 100-letnici rojstva Maxa Frischa odstiramo pogled v zakulisje njegovega skoraj 60-letnega ustvarjanja in vas vabimo na mednarodni simpozij o njegovem življenju in delu (17. maj, od 13.00 do 18.00 v dvorani E1,2), na štiri filmske večere igranih in dokumentarnih filmov (17.-20. maj, vsakič ob 20.30 v Kosovelovi dvorani), nenazadnje pa k branju štirih pred kratkim ponovno izdanih romanov in njegovega Dnevnika (Beletrina).

Max Frisch (1911-1991) je bil po rodu sicer Švicar, po duhu pa državljan sveta, vedno ambiciozen in odločen zapisovalec ter kritik aktualnih družbeno-političnih razmer, ki je pisateljevanje postavljal nad vse, svetovni popotnik, nikjer zares doma, vselej na poti med Zürichom, Tessinom, Rimom, Berlinom, in New Yorkom. Za javno osebnostjo pisatelja svetovnega merila je skrival zasebni obraz sanjača, navdušenega hribolazca, nadarjenega slikarja in arhitekta, družinskega človeka in strastnega oboževalca žensk.

»Čas nas ne spremeni. Le dokončno razkrije to, kar smo,« je ob neki priložnosti izrekel Frisch. To je spretno ubesedil v svojih dnevniških zapiskih, ki jih je pisal, ko se je že bližal šestdesetemu letu in v njih odkritosrčno razkrival pojave staranja. Na absurdnosti življenja se je vedno znal odzivati z lucidnim in dobrohotnim humorjem, ki so ga v odlične dokumentarce večkrat ujele kamere, v svojih knjižnih zapisih pa je z njim blažil svoj ostri skepticizem.