Kako je sploh prišlo do tripa na drugi konec sveta? Malo iz heca s prijateljico, ki živi in dela v San Franciscu, in me je že dolgo vabila na obisk, veliko pa zaradi želje po polnjenju baterij in veliki spremembi v življenju. To da surfam in me vleče med valove kjerkoli te pač so, je tudi pomagalo:)

Havaji so bili nekje med potovalnimi željami od vedno, tako kot Avstralija. Odmaknjeni sredi Tihega oceana, Meka za surfanje, destinacija za ljubitelje outdoor aktivnosti, skoraj raj… marsikdo me je zaskrbljena pogledal, ko sem začela planirat trip, v stilu »a kaj sama greš?a ni to predaleč?« Ampak vse se da. Lonely planet, Google in nekaj časa je vse kar rabiš.

Tako je nekako vse padlo skupaj na pravo mesto in sem si za Božička 2010 podarila odpoved in letalsko karto do Amerike in še malo naprej. Vse se mi je smejalo od 24. decembra dalje, ko sem vedela, da 8. marca stopim na letalo in grem za dva meseca ali mogoče več dogodivščinam naproti, mesec v San Francisco in Californijo, mesec pa na Havaje:)

Med več kot 132 otoki, ki sestavljajo Havajsko otočje, jih je poseljenih osem, med katerimi sem si za raziskovanje izbrala največje štiri: Oahu, Kauai, Maui in Big Island. Splaniran sem imela večji del tripa, od letov med otoki do nočitev, ker na nekaterih otokih ni ravno veliko budget izbire glede spanja, letalske karte pa je bilo ceneje kupiti prej kot na licu mesta. Za največji otok sem si pustila največ manevrskega prostora za improvizacijo, ostali so bili dokaj na tesno napolnjeni z aktivnostmi.

Tako sem konec marca po dveh tednih San Francisca, San Diega in Californie pristala na otoku Oahu, v vrvežu mesta Honolulu. Iz potovalke so hitro priletele japonke, t-shirt,kratke hlače in krema za sončenje, ker je bilo tako fantastično toooploo in sončno! Vrvež ljudi je neverjeten, res je veliko turistov, še posebej v predelu Waikiki, kjer je največ dogajanja. Tam je bil tudi moj prvi hostel, easy in čist a nič posebnega, sicer pa dobra izhodiščna točka za potepanje naokoli. Ljudje so neverjetno prijazni, vsi te sprašujejo s kje si, kako si, in nikoli niso vsiljivi. Vsi so nasmejani, pa ne prisiljeno, ampak res pristno dobre volje in veseli, da so te spoznali. Prvi dan na sprehajanju po mestu sem se najprej pol ure pogovarjala v muzeju z vzdrževalcem, ki je samo prišel mimo in na koncu se je ponudil, da me pelje surfat po otoku. Podobno je bilo na kosilu v mali take-away restavraciji, kjer me je lastnik spet pridno povprašal s kje sem, pa kam grem, mi nato prinesel kosilo in se usedel za mizo z mano ter se  eno uro pogovarjal. Res fajn sem ga nasmejala, ko sem mu povedala s kje sem in da surfam, tako da me je naslednje jutro povabil na surf session z longboardi. Brez nobenih skritih namenov ali česarkoli, samo smeh je bil, ko sem poskušala hodit  po longboardu, pa še mavrico in želvo sva dobila za družbo. Na koncu sva pila kavo na njegovem balkonu medtem ko mi je pravil o svoji poroki v Disneylandu in življenju nasploh. Res nepozaben dan.

Mesto samo je simpatično, zanimivo, multietnično, enostavno za se premikat po njem, vsi ti pomagajo.. antropološka zbirka muzeja Bishop je enkratna, Iolani palace res za videt, Pearl Harbour obvezen, čeprav se mogoče komu ne zdi… Zabavno je že samo sprehajanje naokoli in opazovanje ljudi, njihovega načina življenja v duhu »Aloha spirit«. … A po tednu mestnega vrveža, obiska raznih muzejev, palač, galerij in Pearl Harbourja sem res komaja čakala, da si zavežem vezalke na pohodniških čevljih in zagazim v blato in zelenje. Tako da je bil vzpon na ugasli vulkanski krater Diamond head, ki leži jugovzhodno od mesta in ponuja fantastičen razgled na Honolulu, dolino Manoa in hribe za mestom, res super. Zadnji izlet po zelenju preden sem se odpravila po rent-a-car in na sever v surf Meko, je bil pohod v dolino Manoa, kjer je nešteto opcij za ljubitelje pohodništva. Rastje je neverjetno, podnebje malo bolj mokro kot v mestu, slapovi fantastični…tako da se splača vsaka luža in vsak spodrsljaj ali padec v blato. Mene je krstil pošten tropski naliv in res je neverjeten občutek, ko si v popolni tišini sredi tropskega gozda in slišiš samo dež in svoje korake. Imela sem še srečo, da je moj zadnji dan v mestu bil ravno državni praznik, rojstni dan princa Kuhia, in sem tako lahko poslušala »ta pravo« havajsko glasbo na praznovanju v parku, kjer so mame in babice učile petletne hčerke in vnukinje plesati hula. Pristna izkušnja, ki je ponovno potrdila, da Havajčani res veliko dajo na družinske vezi in druženje.

Pot na sever me je peljala po celotni vzhodni obali, kjer te čakajo idilični zalivi, hindujski tempelj, barviti in dišeči botanični vrtovi, dih jemajoče razgledne točke nad morjem ali pa med hribi… Ko sem prišla na sever, oz. North shore, sem začutila, da sem doma. Vse kar se na severu dogaja, se zaradi surfanja. Trgovine zaprejo, če je dober swell, ker grejo vsi surfat. Breakov je preveč, da bi jih naštevala, a prvi dan so bili vsi flat, brez valov, tako da me je po nastanitvi v hostlu, ki je bil res legendaren, pot zanesla malo naokoli, do starega havajskega svetišča na hribu nad zalivom Waimea, pa do botaničnega vrta, kjer me je čakal hladen slap z naravnim bazenom, kjer se je seveda dalo plavati. Med čakanjem na valove sem prevozila otok po sredi od severa do juga med neskončnimi plantažami ananasa, zavila še malo na zahoden del otoka, ki je bolj ruralen in nenasičen z turisti, ter se utrujena zvečer vrnila v hostel. Naslednje dva dni smo večino časa preživeli na plaži, v oprezanju za velikim swellom, ki so ga obljubljali že nekaj časa… Počasi čez dan so vedno bolj pogosto prihajale vedno večje linije, tako da je bilo popoldan že pošteno čez glavo in kakšen set je prav lepo tubiral. Kanadsko-venezuelsko-brazilska moška naveza je odletela v vodo preizkušat zakone težnosti in centrifugalne sile, jaz sem pa z velikim veseljem bila uradni fotograf do večera, ko so se končno spravili iz vode in zakurili kres na plaži. Neverjetno kako v temi občutiš kako velik in močan je val, brez da bi ga bilo treba videti. Ko smo sedeli ob malem ognju se morja sploh ni videlo, čutil si samo kako se ogromna masa vode premika proti obali in nekje vmes zlomi, nakar je za nekaj trenutkov postalo svetleje samo zaradi pene, ki se je naredila po valu in zalila mivko na obali. Družba ja bila super, skovali so se plani za naslednje leto, ker marca res ni bilo sredstev (pa delovne vize tudi ne…:(), da bi po Havajih še za en mesec podaljšala trip in šla z Liamom v Avstralijo. Vsega lepega je (za)enkrat konec, tako da se je večer končal s padanjem v postelje in spancem, medtem ko so divje kokoši in prašiči imeli nočne sprehode med papajami pred verando.

Jutri pa naprej na Kauai.