Let na Maui je bil enkraten, saj se iz Kauaia leti preko Oahuja, Molokaia in Lanaia. Razgled skozi okence je bil nepozaben in tudi po pristanku na otoku je šlo vse super: na rent-a-carju so mi dodelili boljši avto, kot sem ga rezervirala, enostavno zato, ker jim je ekonomičnih/kompaktnih zmanjkalo:)

Ko sem prišla v Wailuku je bil hostel super simpatičen, vreme pa še vedno malo sumljivo za pohode, tako da sem se odpeljala po »panoramski« cesti na severozahodu otoka do Lahaine, mesteca kjer je včasih cvetel lov na kite. Na poti je ponovno nešteto čudovitih razgledov in zalivov – saj vem, da se ponavljam, a kaj ko je res fantastično kamorkoli na Havajih greš – cesta sama pa je precej zabavna: zakaj zabavna? Ker je ozka in ovinkasta brez primerjave, ker se voziš čisto po robu klifa in ni zaščitne ograje, ker je potrebno precej motanja, ko ti pride nasproti avto in se vzvratno odmikaš… Zaradi vseh razlogov, ki so meni vožnjo naredili zabavno je ta cesta sicer na »prepovedanem« seznamu, kjer se z rent-a-carjem naj ne bi vozilo, a brez vožnje po njej bi moji izkušnji na Mauiju zagotovo nekaj manjkalo.

Naslednjega dne sem se odpravila v dolino in park ‘Iao: dolina sama je bila manjša, kot sem si predstavljala po opisu v Lonely planetu, a tako zelena in sveža, kot je možno le na Havajih. Med zelenimi vrhovi teče struga, ki po vodostaju varira od reke do potoka, odvisno koliko padavin pač je. Ob mojem obisku je bila prijetno hladna in z dovolj pretoka, da mi ni bilo treba veliko razmišljati in sem zelo hitro končala v njej. Večkrat. Ker je vročina res pripekala, sem se popoldan zapeljala na jug otoka v Ma'aleo, kjer naj bi stal največji tropski akvarij v ZDA. No, ni ravno ogromen, ima pa res raznoliko »zbirko« tropskih ribic, ki sem si jih nekaj dni kasneje lahko ogledala v živo pod vodo, ko sem se odpravila na šnorklanje v ugasli krater Molokini.

Pridno sem spremljala vremensko napoved in držala pesti za sončne dni in čisto nebo, saj je bil en naslednjih dni namenjen obisku narodnega parka in vulkana Haleakala (»Hiša sonca« v havajščini). Park je zelo znan po čudovitih sončnih vzhodih in zahodih, poleg ga pa je v njemu toliko pohodniških poti, da se za vsakega nekaj najde. Zaradi oblačnega vremena je vstajanje  za ogled sončnega vzhoda odpadlo, sem bila pa vseeno na 3055 metrih  in nad oblaki že ob 7.30 zjutraj. Razgled, ki se odpira z vrha ugaslega vulkana Haleakala je enkraten. Ni besed. Res. Ko pa se začneš spuščati v dejanski krater, v katerem stojijo manjši vulkanski stožci, in te zajame popolna tišina… in je vse, kar slišiš, samo svoj korak po vulkanskem pesku... Se ti samo nasmeh raztegne čez cel obraz. Take tišine nisem doživela še nikjer. In sem samo obstala na potki, s fotoaparatom v roki. Trenutek ki morda ni trajal dolgo, a je v meni še zmeraj. Nepopisna sreča. Pot se je vila proti »dnu« kraterja, med stožce, zrak je bil redek, dan prekrasen. Tu in tam je raslo tipično  srebrnkasto grmičevje Silversword ali pa je čez potko pritekla kakšna Nene, ogrožena vrsta ptice, ki živi samo na Havajih in dokaj pogosto skače tudi čez ceste, tako da obstajajo prav posebni prometni znaki za počasno vožnjo v območjih, kjer je več teh ptic. 6 kilometrski hike mi je vzel slabe 4 ure, v katerih je postal moj najljubši kraj na Mauiju in povzročil veliko smeha ob hoji po hribu navzgor, saj zaradi redkega zraka tudi človek s kondicijo postane pošteno zadihan.

Naslednje dni sem raziskovala sever otoka in staro hippijevsko mestece Pai'a, nedaleč od katerega je windsurferska meka Hookipa beach. Med najtoplejšimi urami sem odkrivala center otoka, kjer je dežela paniolov, oz. havajskih kavbojcev. Paniolo prihaja iz španske besede espahnol, saj je bila večina ljudi, ki so znali delati z govedom, iz Mehike ali Španije. Mala mesteca, kjer res dobiš občutek, da se je čas ustavil, so polna nasmejanih ljudi in kakšnega turista, ki se želi odmakniti iz gneče. »Center«  tega območja je mesto Makawao, kjer sem odkrila zanimivo pohodniško pot čez gozd do skritih izvirov: na žalost so bili popolnoma izsušeni, a je bil hike po gozdu in senci res prijeten.

Obisk otočka Molokini, ki leži 3 km južno od Mauija in je dokaj priljubljena destinacija za potapljanje, je bil res super. Takih organiziranih izletov je precej, tako da ponudbe res ne manjka. Poleg šnorklanja v kraterju smo se potapljali tudi ob južnem delu samega Mauija, kjer je pod vodo veliko jam, ki jih je ustvarila lava ob vulkanskem izbruhu: ko se pod vodo lava ohladi, ustvari zanimive »črvine« oz. lava tubes, ki so idealna skrivališča oziroma »počivališča« za želve. V mesecu Havajev sem se dejansko navezala na te živali, ker so res posrečene. Poleg tega, da prepotujejo ogromne razdalje in doživijo visoko starost, so res simpatične in radovedne. Od prvega srečanja med surfanjem na Oahuju, ko je želva plavala pod mano in nato pomolila glavo iz vode manj kot meter stran od mene, pa do potapljanja, ko si dejansko lahko plaval ob njih, so postale ena mojih najljubših živali.

Zadnje dni na Mauiju sem preživela večinoma na cesti. Od severa otoka na vzhodno stran pelje znana obalna cesta, »The road to Hana«: na njenih 84 km,ki se vijejo po robu klifov, čakajo najlepši slapovi in zalivi, kar jih Maui premore. Večino časa je cesta široka za avto in pol, vsakih nekaj milj je enosmeren mostiček čez eno od rek, ki malce bolj v notranjosti prav gotovo skriva čudovite slapove in bazene. Ustavila sem se čisto ob vsakem slapu in zalivu, ki me je čakal na poti. Res so enkratni. Nekateri so čisto ob cesti, a najlepši so tisti, za katere se je potrebno malo potruditi in zagaziti čez nekaj blata in goščave. Vsak slap je bil vedno vreden vseh prask, plezanja in blata. Ker te čaka kristalno čista voda in mir, saj se večina turistov ustavlja samo za fotografije in ne rine v notranjost. 84 km, 59 mostov, 7 slapov, par zalivov in 620 ovinkov mi je vzelo skoraj 6 ur. Hana je majhno mestece na jugovzhodu otoka, mirno in družinsko, dobra izhodna točka za obisk juga otoka, kjer je mogoče obiskati še južni del narodnega parka Haleakala. Vlaga je bila tisti dan neverjetna. Teklo je iz mene, in to kljub temu, da pohod do slapov v narodnem parku ni bil posebej naporen. A spet je bila pot vredna vsake kaplje, ker sta slapova, do katerih te pripelje, veličastna. Da o bambusovem gozdu, ki te kar naenkrat pričaka za vogalom, ko prečkaš reko, sploh ne govorim. Dobre pol ure hodiš v njegovi senci in če imaš srečo in malce piha, te spremlja še zastonj koncert, saj 10cm ali več debela bambusova stebla res lepo zvenijo, ko udarjajo med sabo. Kopanje v reki je odpadlo, ker je bilo enostavno preveč vode in ne bi bilo varno, pa še res umazana je bila, tako da bi domov s seboj verjetno odnesla kakšen nezaželen spominek v obliki leptospiroze.
 
V okolici Hane je tudi največje in najstarejše svetišče na Mauiju, ki so ga uredili v sklopu botaničnega parka. Sam park ni nič posebnega, je pa heiau res ogromen in vreden ogleda. Pot nazaj na sever, kjer me je naslednji dan čakal let na zadnji otok, je trajala pičle 3 ure in počasi sem se začela zavedati, da se moj izlet bliža koncu, saj me je čakalo samo še 10 dni na Big islandu.