Že ob prihodu na »zeleni otok« sem opazila, kako drugačen je od Oahuja: bolj ruralen, pa ne v slabem smislu, da bi gospodarsko zaostajal ali bil nerazvit. Enostavno drugačen, bolj pristen, ne tako zasičem z turisti kot Oahu. Otok kamor na oddih hodijo mladoporočenci in ljubitelji outdoor aktivnosti. Saj ne, da na ostalih otokih manjka prilik za kajak, pohodništvo, surfanje (kite, wind ali na valovih), plezanje, potapljanje, šnorklanje, cage diving z morskimi psi, panoramske vožnje z letalom ali helikopterjem, jadranje ali karkoli drugega, kar ti v tem raju pade na pamet… Na otoku Kauai so vse te aktivnosti resnično doma. Malce težje je najti budget varianto za spanje, veliko je B&Bjev v čudovitih hišah ob morju, kjer sem tudi sama spala, drugače pa pride v poštev kakšen motel ali inn, če res nočeš preveč zapraviti.

Na ta otok sem si želela predvsem zaradi Waimea canyona in Koke'e State Parka ter klifov – Na pali coast na severu otoka. Kanjon in fantastično zelen Koke'e park sta »padla« že prvi dan: cesta se počasi vije v hrib in odpira prekrasne razglede na temno rdeč kanjon. Ker sem bila dokaj zgodnja, me je nad kanjonom pričakala še jutranja meglica, beli kopasti oblaki, ki so se proti popoldnevu počasi umaknili, da je skozi posijalo sonce in so res zažarele rdeče barve v vsej svoji veličini. Koke'e state park je v bistvu nadaljevanje kanjona, na višji nadmorski višini: neverjetni razgledi na neskončno zelenje, v katerem bi brez problema neopaženo lahko bivalo še nekaj dinozavrov. Nič čudnega, da so na tem otoku snemali Jurassic park… Pohodniških poti je nešteto, dneve in dneve bi se lahko zgubljala po njih, a je ravno nekaj dni prej precej deževalo, tako da so se spremenile v rdeče tobogane blata in so plani šli malo po svoje. Tudi za naslednje dni ni kazalo ravno najbolje, tako da je zgledalo, da z pohodi po Na pali coast ne bo nič, ker je že pot sama od sebe v idealnih pogojih dovolj zahtevna, da se po blatu sama ravno ne bi sprehajala tam.

Z improvizacijo »kaj zdaj ko je še sonce« nisem imela večjih težav, tako da sem se prijavila na jadranje do teh neverjetnih klifov. Štart je na jugu otoka v Port Allenu, s katamaranom se jadra do severa otoka, vmes je čas tudi za šnorklanje v kristalno čisti vodi ob otočku Niihau. Na poti smo srečali jate delfinov, kite grbavce in celo nekaj želv, da fantastične obale pod klifi sploh ne omenjam. Samotne plaže žepnega formata, kjer si z dovoljenjem za kampiranje lahko tedne sam, so bile res vabljive. Do njih lahko prideš po morju ali pa po pohodniški poti: Na pali oz. Kalalau hike trail je ena najzahtevnejših pohodniških poti na svetu, razdeljena je na 3 odseke, v eno stran je skoraj 18 km; za prvi odsek (6,5km v obe smeri)do plaže Hanakapiai in nato navkreber naprej do slapov Hanakapiai ni potrebna dovolilnica in je izvedljiv tudi za ne ravno maratonske pohodnike, od tu dalje pa se začne ta prava stvar. Pot je neverjetna, stalno se spušča in nato spet vzpenja, na trenutke po gozdu in na trenutke na odprtem, čisto na robu klifa z neverjetnim razgledom na pečine in ocean pod njimi. Potrebne so dovolilnice, za katere je treba nekaj mesecev vnaprej zaprosit, dobra kondicija in pripravljenost, dobri živci, dovolj vode, hrane itd. v planu je bil prvi odsek a mi pot med tokratnim obiskom ni bila usojena. A nič zato, saj vem, da se bom še vrnila.

Po jadranju sem bila še dan dva na jugu otoka in obiskala družinske prijatelje, simpatična miniaturna mesteca Waimea, Hanapepe in Kapa'a ter odšla s kajakom po reki Wailua. Izlet s kajakom je bil super, po mirni reki smo zaveslali proti toku in proti zelenju do »sidirišča«, kjer smo pustili kajake in nato nadaljevali pot skozi gozd manga, guave in hodečih palm do Skrivnih slapov.
Nato pa na sever v Hanalei: pokrajina je neverjetna, polja tara vsepovsod, vse zeleno in polno življenja. Sam Hanalei preveč nagužvan z turisti, ampak vedela sem kam se umakniti iz gneče: nad dolino Hanalei je krajša pohodniška pot, ki pripelje do vrha hriba iz katerega je res super razgled na celoten severni del otoka in polja riža ter tara, tako da se res splača tistih par decilitrov švica, da prilezeš na vrh. Bed&breakfast je bil kot iz pravljice, res je pasalo imeti super porihtano sobo in svojo kopalnico, sveže sadje in pecivo za zajtrk ob kavi ali čaju, kar je vsako jutro pridno pripravila lastnica Gail. Vsako jutro smo posedali na terasi in v hribovitem zaledju doline šteli nove slapove, ki so čez noč nastali zaradi obilnega dežja in drli čez zelenje.

V zadnjih dneh na Kauaiu sem si namesto pohoda po Kalalau trail privoščila havajsko masažo Lomi lomi, obisk neverjetnega botaničnega vrta, odkrivanje plaž in veliko raziskovanja na slepo, saj na Havajih res nikoli ni dolgčas. Med vožnjo in hojo po severu se je utrdil občutek, kako pomembna je za Havajce družina in koliko širše kot mi jo pojmujejo: iz tega dela otoka sta namreč brata Irons, ki za surferski svet predstavljata veliko. Starejši brat Andy, ki je bil večkratni svetovni prvak, je umrl Novembra 2010 pri rosnih tridesetih. Po celotni severni obali je vsaka, ampak res VSAKA hiša imela nekje surf desko z napisom za Andyja: »Aloha A.I.«, »Mahalo A.I.« itd. Kako so te ljudje povezani in odprti, tako do svojih ljudi, čeprav niso sorodniki, kot tudi do tujcev, je neverjetno.