Najvzhodnejši otok havajskega otočja se v bistvu imenuje Hawaii in je dal ime celotnem otočju: ko je kralju Kamehameha, ki je bil tu rojen, uspelo pod enotno vlado združiti vsa otočja, je v čast rodnemu otoku celotni arhipelag poimenoval Hawaii. Otok je hkrati največji in najmlajši, saj so na njem še aktivni vulkani, ki neprestano ustvarjajo nov teren in ga večajo. Najbolj aktiven je Kilauea iki, najbolj znana sta pa Mauna Kea in Mauna Loa, ki predstavljata osrčje otoka.

Moj izlet se je začel na vzhodni strani v mestu Hilo, kjer me je po dolgem dnevu na letališču in zamudi pričakal simpatičen hostel. Hitro sem se »zapela« z cimrom iz Švice, s katerim sva naslednje dni odkrivala vzhodni in severni del otoka. Severno od Hila je veliko slapov, ki so res vredni ogleda. Najbližji so Rainbow falls: ime so dobili po mavrici, ki v jutranjih urah nastane nad slapom, poleg tega pa obstaja še legenda, po kateri naj bi v jami pod njimi bivala boginja Hina. Slap pada v res super bazen, a so na žalost vse okoli zagradili, tako da kopanje odpade. Malce bolj proti severu je še park Akaka falls, kjer slap iz čudovitega zelenja prihrumi in pada čez skalno polico 135 m v globino. Na poti je tudi super botanični vrt, kjer sem prebila najbolj vroče ure dneva. Popoldan je bila v parku prireditev z živo glasbo in hula plesom, kjer so se predstavili učenci iz tamkajšnje šole. Iz stojnic, kjer so prodajali domače dobrote, sem si zelo hitro nabrala dovolj za kosilo, se usedla v park s cimrom in uživala.

Zvečer sva z Michaelom odšla v lokalno restavracijo in se res dobro najedla ribe mahi mahi, ki je definitivno ena mojih najljubših jedi iz Havajev. Najboljša je samo pečena na žaru, poizkusila sem jo pa tudi v sladki omaki iz oreščkov macadamia, ki jih gojijo na Havajih. Po večerji sva po naključju našla jazz koncert v bližnjem baru in ob dobri glasbi naredila plan za naslednji dan: zgodaj zjutraj sva jo mahnila na sever v dolino Wai'pio.

Cesta pripelje do vrha doline, tako se iz parkirišča odpira enkraten razgled. V dolino pelje samo ena cesta, po kateri gredo lahko samo tisti, ki imajo štirikolesni pogon, saj je tako strma, da se avti prevračajo. Tako sva vrgla nahrbtnike na rame in se odpravila peške. Dolina je redko poseljena, v njej živi približno 50 ljudi, ki pridelujejo taro. Dolina je ukleščena med zelene hribe, kjer je ogromno pohodniških poti, čeznjo pa teče reka, ki se čez plažo iz črnega vulkanskega peska izliva v morje. Ko sva prispela do plaže, sva se z največjim veseljem zagnala v toplo morje, nato sva prebrodila reko in odšla proti koncu plaže, od koder se je začenjala pohodniška pot. Srečala sva simpatičen par, ki je teden dni bival v naslednji dolini in živel od svežega sadja: povedala sta nama, da so globlje v dolini slapovi in bazenčki, kjer se da ohladiti. Ni nama bilo treba dvakrat reči, da sva se po tropskem gozdu odpravila iskati reko, ki se preko sedmih slapov zliva v več bazenov. Tla so bila tako mehka in posuta z listjem, da sva celo pot prehodila bosa.  Po slabi uri hoje sva jih našla, a manjši izziv je bilo priti do višjih bazenov, saj ni bilo nobene poti. Po neka iskanja sva našla ooozko kozjo stezo, ki se je skoraj navpično vzpenjala med podrastjo in tistih 20min, ko sva se po ovijalkah vlekla navzgor v hrib, sem bila res vesela, da na Havajih nimajo kač.  Ko sva končno priplezala do kristalno čiste vode, sva bila v sekundi dvajset v kopalkah, vsak v svojem bazenčku brez žive duše naokoli. Ko sva se vračala proti plaži, naju je malo skrbelo, kako visoka bo voda, saj nisva vedela kdaj je plima… ko sva prišla do izliva reke, je bila voda bistveno višja (čez glavo…), tako da sva višje ob strugi zabredla čez in s pomočjo palice in veliko smeha suha prišla na drugo stran. Fotoaparat tudi.

Mahnila sva jo iz doline in prisopihala do avta, ter se lačna odpeljala na sever v Waimeo, ki je znana po govedoreji in odličnih zrezkih, tako da sva se zvečer napokana vrnila v hostel in popadala v postelje. Naslednji dan sem odkrivala južni del otoka, predel Puna, ki je najbolj prizadet od vulkanskih izbruhov, saj je lava odnesla celotna mesta. V Vulkanski narodni park sem se odpravila vodeno, enodnevni izlet je bil res super: krater Kilauea iki je veličasten, »polja« lave, ki so ostala po enem največjih izbruhov, ki skoraj popolnoma uničil mesto Kalapana, so neverjetna a hkrati žalostna, sprehod po lava tube in sama vegetacija v parku pa so enkratni. Vsepovsod para uhaja iz razpok na tleh, v strjeni lavi se vidijo odtisi dreves, ki so padla in zoglenela…

Naslednji dan sem se odpravila na zahodno stran v Kono, ki je bolj turistična in sončna kot Hilo, a mi kot mesto ni bila preveč všeč. Je pa dobra iztočnica za izlete na Mauna Keo in na južni del otoka, kamor me je tudi odneslo. Z Mauna kea summit adventures, ki jih res priporočam vsakomur, sem se odpravila na Mauna Keo opazovat sončni zahod in zvezde. Že sama pot je super, ker je pokrajina neverjetna, ko pa prideš na vrh pred zahodom imaš še dovolj časa, da ti vodič razloži o geologiji tega območja in observatorijih. Na -1 C smo opazovali kako sonce zahaja med oblake in se nebo obarva z žarečimi barvami, nato smo se po temi spustili malce nižje in nekaj ur skozi teleskope opazovali zvezde. Neverjetno je, ko na istem nebu zagledaš veliki voz in južni križ. Res nepozaben večer. Naslednje nekaj dni, kar mi je preostalo na Havajih sem se odpeljala na severozahod, kjer je bil dom kralja Kamehamehe in nekaj večjih svetišč; malce na sever skozi arty-hippy mestece Hawi, kjer je GPS odpovedal, češ da ni več ceste, čeprav sem se vozila po njej; ter na jug, kjer je obala res enkratna. Vem, da bi na otoku lahko ostala še najmanj en teden, vsaj zaradi vulkanskega parka, kaj šele zaradi vseh aktivnosti, ki jih ponujajo, a počasi je bilo treba spakirati in se odpraviti nazaj v San Francisco.

Po dobrem mesecu v raju lahko rečem, da jo te kraj, kjer bi takoj živela. Z veseljem še bom še vrnila, in to večkrat, upam da kdaj tudi z delovno vizo in za veliko dlje kot tokrat. Ljudje so odprti, nasmejani, otoki neverjetni: vsak ima nekaj, kar je edinstveno. Dva še čakata, da ju odkrijem. Lahko bi rekla, da imam skoraj na vsakem od obiskanih »neporavnane račune«, med drugim Kalalau hike, kampiranje in potapljanje z mantami na Big Island, surfanje z Liamom na severni obali Oahuja, in še bi se našlo. Tako da komaj čakam, da spet slišim  E komo mai (doborodošel). Do takrat pa A hui hou Hawaii – nasvidenje Havaji.