Poznala sem deklico. Bila je zelo zaupljive sorte. Vsakogar, ki je na novo spoznala, je spustila v svoje življenje odprtih rok. Ni se ukvarjala z mislijo o nepoštenosti ali možnih intrigah, saj ji je bil dan za kaj takega prekratek. Pravzaprav to ni počela zaradi lastne dobrote ali česa podobnega, temveč ker brez tega osnovnega zaupanja ne bi znala živeti. Seveda je doživela tisoč in eno razočaranje in vsakič je bolelo kot prvič. A deklica je zaupala znova in znova…

Zaupanje povezujemo z vsem kar nam je drago in v našem vrednostnem sistemu priviligirano. Postavljamo ga celo na piedestal, kot nekaj najpomembnejšega, kot temelj. Na njem gradimo in v njega vlagamo svoj dragoceni čas. (Ne)zaupamo staršem, prijateljem, partnerju... in konec koncev sebi. A man who doesn't trust himself can never really trust anyone else, pravijo. Naša splošna zaupljivost, kot ena izmed karakteristik, pa se izraža v vseh plasteh življenja. Bomo odločno stopali po naši poti ali bodo naš korak spremljali dvomi ter že pretirana premišljenost?

Da je v medsebojnih odnosih nadvse pomembno zaupanje, so v raziskavi potrdili tudi japonski raziskovalci. V osrednji tokijski kliniki so med več tisoč bolniki - uporabniki zdravstvenih storitev, opravili raziskavo, ki je potrdila, da je zaupanje oz. vera v ozdravljenje vsaj tako pomembna kot terapija. Pa ne le to, raziskava je razkrila, da zaupljivi bolniki zaužijejo manj zdravil, potrebujejo manj diagnostičnih postopkov in tudi krajši čas prebijejo v bolninici.

Zaupanje spontano vznikne, ko se umakne strah. Samo po sebi lahko ustvari čudeže sodelovanja in vodi v dejanja, ki bi bila sicer nemogoča. A kljub dejstvu, da smo lahko v enem trenutku prepričani, da nam ga nič ne zamaje, se nam lahko že v naslednjem sesuje na glavo. Razočaranje. Obtoževanja in konec koncev jeza na nas same, ker smo bili slepi in naivni. Bi bilo lažje, če bi zraven osebe dobili še garancijo, da nas ta nikoli ne razočara? Ali bi v tem primeru samoumevnost razjedala in zavirala razvoj odnosa? Ima zaupanje sposobnost regeneracije ali je nepovratna dobrina, katera, ko jo enkrat izgubimo, izgine za vedno?

Kar se mene tiče je precej preprosto. Človeku, ki ga imam rada dam praviloma še eno priložnost. Pravzaprav ni težko opravičiti nekoga, katerega v svojem življenju nočeš izgubiti. A vseeno. Ko preteče še zadnja kapljica in gre vsebina že čez rob, se resnično zamislim o celotnem smislu. Pogled na osebo se spremeni in od tu naprej ni več poti nazaj. Seveda bo tista deklica ponovno zaupala, a drugi osebi. Prejšnja pa bo ostala le še bledikav spomin, za katerega še sama ni povsem prepričana, če ne bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajal.

Večkrat se zgodi, da ljudje zaradi preteklih negativnih izkušenj ne sprejemamo drugih in jih držimo na varni distanci. Življenje pa teče mimo… Zaupanje v sebe ali če rečemo v življenje, je gonilna sila, ki vsakomur omogoča, da se prebije skozi različne izkušnje. Kdor nima v sebi tega temeljnega zaupanja, deluje v njem zbegano, zato ne more dojeti in uporabiti vseh možnosti, ki mu jih življenje ponuja. A vsekakor bodimo z njim previdni. Razdajajmo ga le tam, kjer se nam povrne in je cenjen. Torej, zaupaj, a glej komu!