Pride obdobje, ko mi vsi prijatelji jamrajo, da nimam časa za njih. Pol urice za kavico, klepet ali kar tako, da se malo vidimo. Saj, če tako pogledamo, pol ure res ni veliko. Če jih imaš od kod vzeti. Naš čas je dnevno razporejen glede na prioritete, ki jih imamo. Bodisi služba, šola, raznorazne aktivnosti, rekreacija, druženje, prijatelji, partnerji, vse se zlaga v nek dnevni urnik s tedenskim planerjem in malo daljšim sezonskim pogledom v naprej. Na morje, na dopust, počitnice, posebne dogodke, ki smo jih zaznamovali in označili ter rezervirali v naprej.

Te načrte nam pogosto pokvarijo kake nepredvidene zadeve ali pa posledice slabe organizacije v preteklosti. Ob celoletnem poležavanju v šoli si nekako ne moremo obetati dveh mesecev ležernih počitnic, ker nas čaka kak popravni izpit, ki bo v šolskem načrtu ravno ob najbolj napačnem času. Včasih nas vesolje res kaznuje za vse stvari, ki jih nismo urejali sproti in takrat, ko je bil čas za njih. Jah, tale čas. Takrat ko ga je preveč, nikoli ne najdemo nič pametnega za početi, ko nam ga primanjkuje, bi počeli vse ostalo. Zveni znano?

Ljudje načeloma svobodno razpolagamo s svojim časom, navkljub nekim omejitvam, ki so posledica naših prioritet. Saj veste, ?najprej služba pol pa družba? pravijo. Od službe smo odvisni (prav tako je šola vrsta vlaganja v prihodnost), družbo razporejamo v prostem času. Kaj pa ko prostega časa nimamo? Ko si ne moremo vzeti pol ure (ki itak vedno nastanejo dve ali tri) za druženje, športno aktivnost? Včasih pride do situacije, ko smo zares zabasani, urnik je prenatrpan, obveznosti je preveč in takrat se nam ponavadi ?meša?. Kar utapljamo se v vseh obveznostih in četudi nam na pamet padejo vsi prijatelji, ki jih nismo videli ali pa ki bi si jih želeli, to ni mogoče. Zakaj? Ker nas bo drugače spet teplo vesolje. Če pustimo učenje ob strani in namesto tega igramo igrice pri prijatelju, nas bo teplo na primer na maturi. Če ne dokončamo dela v službi, ker se nam mudi na kolesarjenje (ker je pač lep dan), nas bo to zagotovo teplo kak naslednji dan, ko bomo tolkli nadure in zamujali kaj tretjega. Ampak take stvari moramo vzeti v zakup. Sometimes you win, sometimes you loose.

Pridejo tedni, tudi meseci, ko zaradi preobilice vseh obveznosti v življenju komajda kaj spimo. Vsi, ki ste pred maturo, vam je to popolnoma jasno. Meni se občasno dogaja, da delam in spim (pa še to bolj malo…) in ob takem ritmu življenja mi res ne pade na pamet še kino, kavica s kolegi, druženje. Včasih ljudje okoli nas težko razumejo, zakaj se ne odzovemo na vabila. Saj ni problem v tem, da nam ni do njihove družbe, problem je v tem, da nismo sposobni biti v družbi. Če vidiš samo posteljo je postelja tvoja prioriteta. In časa, ki ga temu nameniš, ne more nihče kupiti za noben denar. Tudi najboljši prijatelj ne. Včasih jih je potrebno opomniti, da jih imamo še vedno radi, čeprav si trenutno ne moremo privoščiti, da bi si za njih utrgali kako urico. Utrgamo jo lahko le od spanja, samo od petih ur spanja si kaj veliko tudi ne moreš vzeti, kajne?

Drugo je, ko si ga nočemo vzeti. Kadar nikakor ne najdemo časa, da gremo k zobozdravniku na primer, ko ga ne najdemo za stvari, ki bi jih morali urediti, pa bomo počeli vse drugo, samo tistega ne. Tu nas ponavadi vesolje slej ko prej spet malo obrca. Se dogaja, da nimamo časa tudi za določene znance (take, ki vedno težijo, kaj hočejo od nas, nas ne spoštujejo,…) in druge ljudi, do katerih ne gojimo nekih pretiranih čustev. Pač niso na prioritetni listi.

Zanimivo, kako bomo skoraj vedno našli nekaj minutk za tiste ljudi, ki jih imamo radi, ki jih radi vidimo in v katerih družbi se dobro počutimo. Kako bomo z veseljem našli čas za aktivnosti, ki nas sproščajo, veselijo in zabavajo. In nasprotno. Kako bo vse bolj pomembno kot to, kar moramo, a nočemo (se nam ne da) storiti.

Moj čas je vreden milijone za tiste, ki me imajo radi in me ne vidijo, vreden ni nič vsem, ki me ne marajo, moja mami mi bo dala za bencin, cestnino in še pet jurjev v roke, če jo peljem v shopping v Italijo (kar je samo izgovor, da se druživa, ker ekonomsko se ji računica ne izide, ampak je veselje ob tem, da si vzamem čas zanjo vredno vsega denarja), moji najbližji prijatelji si bodo izmišljevali vse mogoče fore, da me bodo spravili na obisk, medtem ko za nekatere ne bom imela nikoli časa, pa čeprav ga imam preveč. Moj čas je moja izbira. Sicer pogojena s prioritetami, pa vendar si tudi te postavljam sama.