Egoizem je resnično bistvo plemenite duše. (Friedrich Nietzsche)

Večina ljudi v sebi nosi šest najvažnejših odporov, ki nam onemogočajo odločanje o lastni sreči. Radi prelagate odgovornost na druge? Verjamete drugim bolj kot sebi? Hlinite čustva, da bi bili drugim bolj všeč? Se raje vdate, kot da bi branili svojo srečo? Zanemarjate fantazijo in ne razlikujete pomembno od nepomembnega? Že samo en "da" vas bo postavil na stran tistih, ki se raje vdajo v usodo in živijo tako, kot jim narekuje družba, ne glede na svojo srečo, svoje želje, svoja hrepenenja. Svojo osebno srečo v tem primeru iščete v družbi in zraven plačujete visoko ceno - odvisnost od drugih. Iščete potrditev za svoja dejanja? Se oblačite po zadnji modi, da bi izpadli bolj kul? Govorite stvari o katerih nimate pojma, da bi vas drugi bolj cenili? Ali si preprosto izmišljujete zgodbice, ki naj bi se vam zgodile, da bi bili bolj popularni v družbi? Odvisni ste od družbe, skozi katero se potrjujete in v njej iščete srečo. Kontra učinek te ga je, da se vas da enostavno oviti okrog prsta, da vas lahko z obljubo tistega, po čemer hrepenite, pripravimo, da naredite za nas nekaj, česar človek, ki skrbi zase in svoje interese - recimo mu egoist - ne bi nikoli storil.

Egoizem navkljub negativni konotaciji ni tako slaba zadeva. V samem bistvu gre pri egoizmu samo za to, da se s samim sabo ukvarjamo bolj kot z drugimi ljudmi. Da neglede na odpore uresničujemo tisto, za kar vemo, da je za nas najboljše in pravilno. Zakaj bi nekomu delali usluge, če s tem zatiramo samega sebe, spreminjamo načrte (na primer žurerski vikend, ki smo se ga veselili) in od tega nimamo nič pametnega? Zakaj bi zapravljali za draga oblačila, če se v njih sploh ne počutimo dobro - so pa moderna! Zakaj bi se hodili kazat na partije, otvoritve, koncerte, da bi nas ne izločili iz družbe, če pa bi raje ležali doma? Res potrebujemo tisto, kar imajo drugi (modna oblačila, nov telefon, velik avto ...), da bomo srečni? Odgovor je NE, a žal večina išče srečo zunaj sebe, namesto da bi jo našla znotraj. Egoizem je del te sreče. Verjetno nismo najbolj srečni, ko nas kolega prosi za uslugo, saj ima on nekaj nujnega za opravit - iti k frizerju. Zakaj je njegov čas bolj pomemben od mojega, se moramo vprašati. Pa ne bodi tako sebičen no, saj je samo pol urice vas prepričujejo, ko (če) rečete NE. Če gre za samo pol urice pa naj jo drugi zapravijo. Saj je LE pol urice, kajne, ki jo bomo znali izkoristiti zase, za svoje namene. Kadar o kom govorimo pohvalno, ponavadi rečemo, da je prijazen, ustrežljiv in vedno pripravljen pomagati. In take lastnosti so nam všeč na drugih. Všeč so nam, ker vemo, da je tak prijazen in ustrežljiv človek lahko vodljiv, ni nevaren. To pomeni, da je človek, ki bi rad bil priljubljen in ki ne zna reči NE, voljna žrtev drugih. Zakaj pa bi človek bil pripravljen žrtvovati vse, samo da bi ga drugi imeli radi? Ker išče varnost in zaščito - in to tam, kjer je zagotovo ne bo našel - pri drugih. Tak človek bo navsezadnje najmanj pravičen do samega sebe. Tak človek ne ve, kaj je zanj samega prav, nima svojih ciljev, nima življenjskega koncepta. Vse kar storimo, da bi ugodili drugim - čeprav natančno vemo, da to ni v skladu z našimi nagnjenji - se nam bo kasneje maščevalo in nas spravilo v težave. Prav nasprotno pa se dogaja z našimi nasprotniki (tistimi, ki od nas zahtevajo, nas prosijo ...), ki se vsakič ko popustimo, opogumijo in skušajo naslednjič zahtevati še malo več. In ker ne bi radi bili nepriljubljeni, se skušamo izogniti napetosti, do katere pride, če odklonimo ponudbo. S tem da popustimo, bi se radi izognili sporu. Lažni upi so to! Če boste ustregli drugemu, boste rešili njegov problem, vaš pa se bo šele začel.

V življenju se nenehno srečujemo s kompromisi med željami in realnostjo, od nas pa je odvisno, ali bomo iz vsakega takega kompromisa potegnili zase kar najboljše. Z zvestobo, poštenostjo, pridnostjo in ostalimi čudovito zvenečimi lastnostmi je tako kot z egoizmom. Če bi bil svet pošten, bi vsi delali tisto kar želijo in z enako delovno vnemo, pripravljenostjo pomagati, ne bi nič oviralo sreče vsakega posameznika. Toda tak svet je skoraj utopija in ne preostane nam drugega, kot da si gradimo obrambne naprave, ki nas bodo trajno varovale pred tem, da bi svoje cilje in interese žrtvovali drugim. Eno izmed takih varoval je tudi načelo, da je treba vedno najprej misliti nase, šele nato na druge. Zato se moramo pri vsaki odločitvi vprašati Ali mi koristi? Žal, se večina prej vpraša: "Kaj bodo rekli drugi?" Življenje je kot šport - napad ali obramba. Šport je izraz resničnega življenja, v katerem veljajo kruta pravila: ali jaz ali ti; če te ne premagam jaz, boš ti mene.Vsem, ki bi se radi bolj poglobili v iskanje svoje lastne sreče znotraj sebe, priporočam knjigo Josefa Kirschnerja, Umetnost egoizma.