Pri izbiri življenskega sloga, ki je lahko v določeni meri od družbene vloge tudi neodvisen, smo npr. omejeni in omejevani z bivanjskimi vzorci, ki jih narekuje sodobni način življenja. Splošno uveljavljeni življenski slog, lahko označimo kot (nezavedno) prepuščanje ustaljenemu toku vsakdanjosti, ki ne zagotavlja vzpodbud, ki so nujno potrebne za konkretno uresničitev mnogoterih življenskih (bivanjskih) potencialov. Regresija v pomasovljenje, umanjkanje bivanja, brezciljnost, golo pridobitništvo, životarjenje itd., vodi v postopni razkroj človekove osebnosti, ki je pogosto vzrok najrazličnejšim pojavnim oblikam nezaželenega, oziroma odklonskega ravnanja, npr. sovraštva, odtujenosti, netolerance, samodestruktivnosti, objestnosti, nesolidarnosti, različnih oblik zasvojenosti in nasilja.

Življenski slog je, kot rečeno, sicer (pred)zaznamovan tako z izbrano družbeno vlogo, kakor tudi z življenskim okoljem, toda morebitni občutek, da smo se pri izbiri življenskega kroga znašli v zaprtem krogu, je samo navidezen. "Zdrava mera individualnosti" (kot nasprotje splošno prevladujočega egoizma!) in ustvarjalnega poguma, namreč pooseblja potencial naše notranje (osebnostne) prenove, obrat k pristni bivanjski svobodi ter vsestransko krepostnemu, odgovornemu in ustvarjalnemu življenju. Kot vir neizmerne življenske energije, je "zdrava mera individualnosti" uresničljiva na različnih področjih človekovega poklicnega in prostočasnega udejstvovanja... Posebej značilna je npr, tudi za različne pojavne oblike zanesenjaštva na športnem področju, v katerega presežnostih lahko govorimo tudi o športnem ekstremizmu.Športni ekstremizem, ki bi ga težko primerjali s katero izmed ostalih človekovih dejavnosti, je kot skrajna oblika športnega zanesenjaštva, predvsem specifičen živIjenski slog. Ima pa tudi značilne filozofske (in psihološke) razsežnosti, ki so v splošno uveljavljenem (stereotipnem) pojmovanju in opredeljevanju športnega ekstremizma večinoma zanemarjane.

Spogledovanje z neustaljenim, nadpovprečnim, izjemnim, komaj dosegljivim itd. na eni strani in zavračanje stihijskega, običajnega in množičnega na drugi strani, je zgolj (zunanja) podoba športnega ekstremizma. Športni ekstremizem je v resnici skrajna (in hkrati najbolj pristna) oblika filozofije, ki meri v prostranstva človekovih fizičnih in duševnih zmožnosti ter duhovne neskončnosti. Identiteta športnega ekstremizma je zato razpoznavna v (praktičnem) iskanju poslednjih izvorov in dosegov človekovega bitja. Kolikor omogoča razkritje (nezavednega) zakulisja individualne (lastne) in kolektivne (družbene) zavesti, kot nekakšnega "večnega gibala" človekovega in družbenega ravnanja in delovanja, zanesljivo predstavlja eno izmed možnosti daljnosežnega samospoznavanja. Zlasti kot možnost, vstopa v novo razsežnost (samo)zavedanja ter hkratnega izstopa iz frustracij in konfliktov, s katerimi je obremenjena (pomasovljena!) družbena in individualna zavest. V tej luči, se stereotipnopovezovanje športnega ekstremizma in samodestruktivnih teženj izkaže v celoti neustrezno.

Športni ekstremizem je, nasprotno, v svoji pristni pojavnosti zaznamovan s psihološkimi predpostavkami, ki so odločilne pri ozaveščanju nezavednih procesov v človekovi duševnosti, v katerih nemilost je v svoji naravni urejenosti in socialni (družbeni) umeščenosti izročen posameznik in v katerih okviru postaja nedovzeten, do svojih mnogoterih bivanjskih možnosti. In zato, povsem preprosto, prikrajšan za svoje bistvo! Čeprav morda na prvi pogled nekoliko nelogično, nam lahko prav športni ekstremizem (v določeni meri, pa tudi ostale oblike športnega zanesenjaštva), temelječ na določenih predpostavkah, omogoča izstop iz (pridobitniško) programirane bivanjjske dinamike, ki jo ljudje v vsakdanjem življenju ponotranjajo, v obliki pehanja za družbenim položajem, ugledom in močjo (denarjem). Torej dinamike, na katero bolj ali manj odkrito (in zavedno) prisega večina človeštva.

V svoji psihološki razsežnosti, nas športni ekstremizem umešča v razdrugačen osebnostni in družbeni kontekst, ki se odraža v nenehnem izkazovanju odgovornosti, strpnosti, lojalnosti, solidarnosti in spoštovanja do samega sebe in drugih (tudi najoddaljenejših) Ijudi. Torej prav na vrednotah, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto zanemarjamo. V svojih filozofskih (in metafizičnih) prvinah, pa pridobi tudi novo razsežnost, ki pa je v besedni obliki skorajda ne zmoremo ustrezno opredeliti. Največ, kar lahko zapišemo je, da predstavlja intenzivno in daljnosežno samospoznanje, ki ga občutimo predvsem kot osvoboditev od bremena svoje (konfliktne) posamičnosti in (fizične) dokončnosti. Ta proces lahko preprosto "razumemo", kot potopljenje v večnost in neskončnost, v univerzalnost prostora in časa.