Poznam fanta, ki ima vsake štirinajst dni novo punco. Teden gor ali dol. In to traja že skoraj celo leto. Vsak njegov zagovor novega stanja (beri: nove bejbe) se navezuje na to, da je še mlad in da se mora znoreti. Bolje sedaj kot pa kasneje, ko bo imel ženo, otroka, hišo, psa in kredit za naslednjih deset let, pravi.

Saj ga razumem; mlad, simpatičen dečko, na katerega pada več ali manj vse, kar si zaželi, pač ne more biti samski. Pa vendar se sprašujem, ali mu ne bi bilo bolj fi no z nekom obstati dlje časa. Kak daljši odnos mogoče? Recimo kake pol leta - ali dlje? Človeka pač ne moreš resnično spoznati v parih tednih! In mi odgovarja, da je na začetku vsakič resnično iskreno zaljubljen, a kaj, ko gre potem enkrat sam na party in ugleda kako simpatično bejbo (ali dve) in si ne more kaj, da ne bi izkoristil priložnosti.

In se spet na frišno "zaljubi". In smo spet pri inkubacijski dobi štirinajstih dni. Kar njemu pravzaprav popolnoma ustreza, ves čas je vznemirjen (nove ljubezni pač), da bi se dekleta naveličal itak nima časa, tiste sigurnosti (ki je bolj potrebna puncam) pa ne rabi. Zaenkrat.

Na drugi strani je tu dekle, ki že štiri leta hodi z enim in taistim tipom. Pravzaprav sta skupaj celo njeno srednjo šolo. Zadeva sicer še kar traja, ampak njen predragi kaže znake bližajoče se norosti. Tiste, štirinajstdnevne, če me razumete. Štiri leta z enim in istim človekom, se marsikomu zdi nenormalno veliko. In žal izkušnje kažejo, da se le malo srednješolskih ljubezni obdrži.

Razlog med drugim tiči tudi v dejstvu, da smo kot srednješolci še razmeroma neoblikovane osebnosti. Razvijamo se, ne vemo prav točno kaj, kako in če sploh bi v življenju počeli. Iščemo se kdo smo, zakaj smo. Težave nastanejo takrat, ko se kot posameznika oba razvijeta - defi nirata, kot par pa se začneta ločevati. To je izjemno pogost primer razvoja (in razpada) veze. Bejba jo mahne v eno smer, tip v drugo - pogosto se vsaj enemu "strga" in ga začne metati naokrog, kot se radi izrazimo. Kot par tako nista več kompatibilna, saj ima eden ene cilje, drugi pa popolnoma drugačne. Na primer ona bi rada v življenju kariero, tip pa mirno družinsko življenje s tremi otroki - usklajevanje odpade, kajne? Takrat začnejo stvari razpadati.

V mlajših letih se tako pogosto sprašujemo, kaj je bolje. Se vezati že pri šestnajstih, osemnajstih in tvegati, da se nam po določenem času strga in začnemo veliki osvajalski pohod kombiniran s precejšnjo mero žuranja in samodestruktivnega obnašanja, ali ta skorajda nepremostljiv del življenja najprej izživeti. Vemo, da se vsaka pravljica enkrat konča, če ne drugega se naveličamo - kar verjemite - tudi žuranja in se potem podati v kako resno zvezo. In potem pridemo do vprašanja, kako veš da je zadeva resna. Eni trdijo, da enostavno veš (po drugi strani smo to slišali od njih že parkrat - torej niso najbolj verodostojni), drugi pač probavajo, tretji norijo in menjajo partnerje kot po tekočem traku, dokler jih "taprava" oseba ne zadane.

Iz lastnih izkušenj in bližnje okolice vam z lahkoto zatrdim, da se je konec koncev še vsakdo enkrat zdivjal - bolj ali manj divje. Če ne prej, pa kasneje, ko je daljša ali "resna" veza razpadla. Bolje tako, kot pa da vas začne metati ob zelo neprimernem
trenutku, ko imate na poti že kakega otroka ali podobno. Tudi če je zato potrebno tvegati kako vezo … tako kot moj prijatelj z začetka zgodbe. Saj veste, zgodi se, da morate tudi korak nazaj, da lahko greste potem dva naprej.

Torej, če ne probaš različnih okusov, ne moreš VEDETI kateri je tisti pravi zate. Pogoj, da dolgotrajna veza obstane je, da oba partnerja TOČNO vesta ZAKAJ je en IZBRAL drugega in obratno.