Davna človeška vrsta neandertalcev je odraslost dosegla že pri ranih 15-ih letih starosti, a od tedaj se je marsikaj spremenilo. Družinsko gnezdo je vse bolj priljubljeno, otroci ga zapuščajo čedalje pozneje. Ali sploh ne. Ugodje, varnost, ekonomska pomoč, oprano perilo, poln hladilnik,…vse to in še marsikaj so razlogi, zakaj se starostna meja otrok, ki zapustijo starše ter se osebnostno in ekonomsko osamosvojijo, dviguje.

In kaj je sploh odraslost? Je odraslost enako zrelost in če ja, kaj determinira zrelost? Je to biološki, psihološki, socialni dejavnik ali morda seštevek naštetega? Je odraslost nekakšen prestop od zamegljene zavesti o sebi k zgrajeni identiteti, prestop od omejenega spektra socialnih vlog h kompleksnim in celostnim socialnim vlogam odraslega človeka, prestop od šolskih, pretežno prostočasnih dejavnosti k svetu dela in zaposlitve, prestop od ekonomske odvisnosti do neodvisnosti in samoodgovornosti ali prestop od pravno in politično nekompetentne osebe k politični polnoletnosti in pravno odgovorni osebi? Verjetno vse to, a zdi se nam, da jo je danes vse težje opredeliti, saj so meje vse bolj zabrisane…

V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do dveh večjih sprememb, ki sta zaznamovali družinska razmerja. Meje odraščanja in prehodi iz otroštva v mladost niso več tako izrazite, poleg tega pa je prišlo do sprememb tudi pri medgeneracijskih odnosih. Ker ni več konfliktov in napetosti, kakršne je poznala še ena generacija nazaj, je bivanje pri starših udobnejše. Starši so zavetniki, oskrbniki, prijatelji, dajejo podporo, ne samo hrano in vodenje gospodinjstva, ampak tudi emocionalno in socialno podporo. Ven lahko gredo, kadar želijo, k sebi lahko povabijo prijatelje in partnerja. Prijetno je obojim: mladim in staršem. Starši se bojijo praznega doma in s tem, da živijo ob svojih otrocih, se počutijo mlajše. Potrebujejo občutek, da jih nekdo potrebuje in v tej svoji vlogi uživajo. Gre za nekakšen medgeneracijski kompromis ali sožitje, ki traja in traja ter se kaže v psihološki nezrelosti mlajše generacije ter v njihovih občutkih “saj smo še vedno samo otroci” ...

Zanimiva je kontradiktornost, da do odločitev, ki se nanašajo na primer na videz, spolnost, na odhajanje z doma in prihajanje domov, prihaja vse bolj zgodaj, večje odločitve pa se vedno bolj prelagajo, zdaj že v zgodnja trideseta. Danes tudi ni več izrazitih prehodov v odraslost. Služenje vojaškega roka je ukinjeno, tudi starševstvo se prestavlja v poznejše obdobje. Pozna odločitev za otroka morda tudi kaže, da mladi nočejo odrasti. Otrok te namreč prisili, da postaneš odgovoren in s tem odrasel - še za nekoga drugega.

Ne moremo več jasno definirati, kaj je otroštvo, mladost in kaj odraslost. Po eni strani se že od otrok zahteva določene “odrasle” odločitve, odraslo obnašanje, po drugi strani pa so osnovne točke odraslosti difuzne: dokončanje šolanja, ekonomska osamosvojitev, ustvarjenje družine, starševstvo. Danes se šolanje zlepa ne dokonča, ampak se bomo učili in izobraževali vse življenje; družina ni več nekaj, kar bi vsakdo ustvaril; otrok ni več nujno imeti. Včasih je skoraj vsaka Slovenka rodila otroka, v generaciji, rojeni po začetku sedemdesetih, pa naj bi po demografskih napovedih ne imela otrok približno petina žensk. In služba - mladi delajo že med študijem, ali pa študirajo ob službi.

Morda je problem v preobremenjenosti mladih s seboj. Kar precej mladih je zasičenih z vsem, dolgočasijo se, ker podlegajo površinskim in kratkotrajnim oblikam zadovoljitve. Taki niso le 15-letniki, temveč tudi 30-letniki. Mladi v status quo položaju, so kar nekoliko otopeli in na ta način kljub številnim ugodnostim, ki ga nudi domače gnezdo, morda oropani edinstvenega občutka svobode, ki ga dosežeš, ko prerežeš popkovino.