O posledicah uživanja drog je napisanega že veliko, zato se ne bom spuščala v to tematiko. Zanimalo me je predvsem, kako je moč pomagati človeku, prijatelju, sinu, hčeri, … ki je zabredel/a v svet drog. Na to vprašanje mi je pomagala odgovoriti oseba, ki želi ostati anonimna, zato jo bom poimenovala Patricija. Patricija je bila odvisna od heroina in kokaina. Intervenozno si je vsak dan, 3 leta, vbrizgavala belo-rjavi substanci. Zdravila se je v komuni Dianova in je »clean« že 3 leta.

Ta članek apelira na vse obupane matere, očete, prijatelje,… ki se soočajo s to ali pa podobno problematiko.

Pomembno se je zavedati, da je narkomanija epidemija, ki se je razširila prek mej prepričanj, da se to dogaja za ograjo nižjih družbenih razredov. Širi se na vse socialne sloje, na izobražene, neizobražene, bogate, revne, uspešne, neuspešne,… Je epidemija sodobnega časa in kot pravi Patricija: » Prepričana sem, da se bom borila zoper odvisnost celo življenje. To je MOJA bolezen, ki se je ne da pozdraviti, lahko pa jo kontroliraš, da ponovno ne izbruhne. Ni nalezljiva, ne dedna, se pa širi s svetlobno hitrostjo«. Tako se je razpasla predvsem med mladimi, med najstniki, med osnovnošolci,... In kaj botruje temu? Tempo življenja? Živimo v hitrem, turbulentnem okolju, ki se mu je potrebno nenehno prilagajati. Prisiljeni smo iskati konstruktivne rešitve življenjskih problemov. Kdo sem, kaj sem, kaj hočem, kam grem…..so vprašanja najstnikov, od katerih se zahteva odgovor že v rani mladosti. Nekaterim uspe odgovoriti, drugim žal ne. Slednji ne ujamejo tempa, ne čutijo se sposobne in ker smo ljudje družbena bitja in želimo pripadati neki skupini, se te izgubljnene duše ponavadi obrnejo na destruktivne, marginalne skupine, katerih cilj je biti »kao kul«. Kaj je kul? Kul je vse, kar je prepovedano, kar ni v skaldu z družbenimi normami. Oblikuje nas individualizem in za dosego tega »nereacionalnega smotra« posegamo po različnih orodjih. Nekateri se žal odločijo, da je njihovo najboljše orožje zoper »družbene arogantnosti« prav IGLA. Patricija mi je poskušala opisati, kaj pomeni čutiti »craving« po drogi. Pri tem je nastopila jezikovna ovira, saj je zelo težko opisati nekaj kar čutiš. Ponazorila mi ga je z Maslowo hiarhijo potreb. Obtičali sva na prvi stopnički. Patricija pravi: » Droga postane osnovna potreba, celo prioritetna potrebam po hrani, pijači, strehi,…Vidiš, čutiš, želiš si samo heroin, kokain. Takrat veš, da si odvisen. Znajdeš se v vrtincu ali začaranem krogu. To postane tvoj način življenja, navada. Dolgo časa zanikaš odvisnost in se pričneš potapljati v lažno prepričanje, da si drugačen. Hkrati poskušaš prepričati ljudje okoli sebe v to zmotno, lažno, avtodestruktivno dojemanje svojega »kvazi« močnega jaza.

Potrebno se je zavedati, da pomagati nekomu, ki tega ne želi, je Sizifovo početje. S tem, ko je vaš otrok, prijatelj posegel po drogi, je to storil zavestno, kljub temu, da se je zavedal posledic uživanja. Patricija pravi, da »narkomani postanejo statistika, številka. V očeh drugih nisi vreden življenja. Kaj kmalu tudi sam odvisnik začne verjeti v svojo bedno eksistenco in brezizhodni položaj. Resnica je kruta, še bolj kruto pa je dejstvo, da si pripravljen tvegati življenje zavoljo umetnega občutka blaženosti.« Dokler narkoman ne želi prenehati konzumirati, ne moremo veliko storiti. Pod prisilo in s kopico groženj, ki vsebujejo celo paleto pogojnikov »kaj bi bilo, če bi bilo« ter razne obljube oziroma nagrade za uspešno opravljeno terapijo, ne bodo obrodile sadov. Patricija meni, da je potrebno poseči po skrajnih sredstvih in sicer: »Največ kar lahko storite za svojega otroka, prijatelja – narkomana, je da ga postavite pred dejstvo oziroma pred vrata, mu obrnete hrbet in upate, da se bo kmalu obrnil k vam po pomoč. Sliši se nehumano, a potrebno se je zavedati, da so to izredne razmere in da je potrebno poseči po izrednih in drastičnih ukrepih. Lepo je, če ti prijatelji, starši nudijo podporo, vendar v tej konkretni situaciji se ta pomen podpore razblini. Zakaj? Ker od narkomana ne moreš pričakovati iskrenosti, obžalovanja, prijateljstva. To so ljudje, ki se kot pijavke prisesajo na neko živo, toplo bitje, na katerem poskušajo živeti kot gostitelji. Vas vprašam, koliko časa boste dopuščali oziroma živeli s takim poosebljenim superegoistom?«

Ne želim in ne morem olepšati ali omilti ali celo poiskati izgovorov za iracionalno početje posameznikov. Dejstvo je, da smo gospodarji tako svojega telesa kot tudi lastnega uma. Prvi korak do samospoštovanja, samoaktualizacije pa je sprejeti in brezpogojno ljubiti sebe, ker bomo lahko le tako tudi ljubi druge.
Težko si je predstavljati realnost in duševno tegobo teh ljudi – narkomanov, še težje si je predstaviti nesrečo strašev, ki nemočno upajo na epilog.

Z ozaveščanjem in informiranjem širše javnosti o tem perečem problemu smo korak bližje k zmanjšanju števila žrtev te »umazane« droge. Za dodatne informacije, nasvet ali pogovor o takih in drugačnih drogah se lahko obrnete na specializirane institucije kot so: DrogArt ( www.drogart.si ), UP- društvo za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem (Miklošičeva 16, Ljubljana, uradne ure od ponedeljka do četrtka od 10. do 15. ure, v petkih od 10. do 12. ure; telefon: 01/423 25 70 (74 in 75) ali www.drustvo-up.si) Projekt človek (Informacije na 01/ 425 14 96 ali 01/540 31 74), svetovalnica ODSEV SE SLIŠI ( Gornji teg 24, Ljubljana ali na brezplačni telefon 080 63738), TOK – Telefon Odvisnosti Kranj (anonimno vsako sredo od 17.00 do 19.00 na 04/ 23 26 928) in druge.