V družbi se smatrajo za osebnostno zrele tisti ljudje, ki so sposobni pozitivnega mišljenja, kritičnega pogleda nase in na ostale ter ustreznega čustvovanja. Govorimo o telesno, čustveno in umsko razvitih etičnih in moralnih osebah. Osebnostne zrelosti se praviloma učimo skozi odraščanje in jo dosežemo med oziroma po adolescenci.

Pojem normalne osebnosti je vezan na naše predstave, kaj normalna osebnost sploh je. Postavljene norme določajo mejo med normalno in moteno osebnostjo in se razlikujejo od družbe do družbe od civilizacije do civilizacije. V naši družbi se - na splošno – za osebnostno zrele smatrajo tisti, ki se znajo ustrezno čustveno odzvat v različnih situacijah, so socializirani in ne kažejo znakov odklonskega vedenja, agresije, odstopanja in različnih psihičnih (tudi fizičnih) bolezni. Poleg norm, ki jih določa okolje (torej družba), obstajajo tudi norme, ki jih določamo mi sami. Nekateri na primer smatrajo isto-spolno usmerjene kot motene in zato manjvredne osebnosti, čeprav jih družba priznava kot normalne. Ljudi s takimi predsodki sprejemamo kot osebnostno zrele, kljub njihovim normam in dejstvu, da niso dosegli osebnostne zrelosti na socialnem področju. Ironični je, da so le tisti najbolj osebnostno zreli sposobni določiti realne norme in s tem ločiti normalne osebnosti od motenih, ter se s tem izogniti predsodkom.

Največ oseb, ki so definirane kot motene osebnosti je žrtev duševnih motenj in bolezni. Najbolj znane so nevroze, psihoze, motnje vedenja in obnašanja ter motnje inteligentnosti.

Pri prvih (torej nevrozah) so ključni obremenitveni dejavniki iz okolja – največkrat govorimo o stresu, konfliktih, krizah. Nevrotiki se svojih težav zavedajo in velikokrat sami poiščejo pomoč. K nevrozam spadajo fobije, anksioznost, histerije itd..

Psihoze so v veliki meri dedno pogojene, velikokrat pa jih sprožijo obremenitveni dejavniki iz okolja. Pri psihozah se pacienti ne zavedajo svojih težav in velikokrat mislijo, da so drugi nenormalni/moteni, medtem ko so oni povsem zdravi. Zdravljenje je zaradi tega težavnejše in dolgotrajnejše. Najbolj znana psihoza je shizofrenija, poznamo pa še manično depresijo, paranojo, halucinacije itd..

Pri motnjah vedenja in osebnosti so znaki podobni tistim pri psihozah, le da se pojavljajo v milejši obliki. Na te motnje vpliva tako dednost kot okolje. Najbolj znana taka motnja je disocialnost – agresivnost, okolju neprilagojena volja, pogosti spori z družbo…Ta motnja se v zelo veliki meri pojavlja pri zapornikih.

Med ljudi z motnjami inteligentnosti prištevamo tiste, ki imajo slabše umske sposobnosti – to pomeni, da se razvoj inteligence ustavi že zelo zgodaj, posledica pa je nizek IQ. Najnižja kategorija so idioti, ki so na stopnji tri-letnega otroka z IQjem do 20. Sledijo imbecili (IQ 20-50) in debili (IQ 50-70). Vzrok teh motenj so dedne bolezni, odvisnost nosečnice med porodom, bolezni v zgodnjem otroštvu itd..

Vloga obremenitvenih dejavnikov je velika pri nevrozah, odvisnostih in delno pri motnjah vedenja in osebnosti, vsekakor pa je lahko tudi ključni dejavnik pri izbruhu psihoz, saj pri osebi, ki ima dedne predispozicije za bolezen ta izbruhne takrat, ko je ta oseba pod stresom. Prav tako stres negativno vpliva na telo in spodbuja širjenje nekaterih bolezni.

Pozitivno vplivajo duševne obremenitve takrat, ko nas spodbudijo h reševanju problemov in nam dajejo motivacijo za dosego zastavljenega cilja. Ko cilj dosežemo smo zadovoljni sami s seboj in svojimi zmožnostmi, s tem pa zvišamo tudi osebnostno čvrstost.

Negativen vpliv obremenitev je takrat, ko se napetost le povečuje, ko nas to spravlja v nejevoljnost , obup in v nekaterih primerih celo v depresijo. Če se zgolj pasivno odzivamo ali poskušamo z umikom, rešitve ne bo, naša osebnostna čvrstost in zaupanje vase se znižata, v najhujšem primeru pa pride tudi do zgoraj opisanih duševnih motenj in bolezni.