Trgovci nepotrebnih novoletnih drobnarij, brez katerih bi življenje bilo prav tako lepo, si manejo roke ob misli na razsipno zapravljanje dragocenih cekinov potrošne družbe. Skratka, evforično dojemanje nečesa, kar je bilo izmišljeno v veselje malega človeka in v izgovor požrešnih »prodajalcev«, ki s svojo spretno izpeljano marketinško strategijo napadajo naivnost ljudi, katerih cilj je poiskati uteho v iluziji lepšega jutri.

Naval oziroma uvoz praznikov, ki so jih deležne druge kapitalistične, kvazidemokratične družbe, in obstoj obstoječih dodatno stopnjujejo po eni strani histerijo in po drugi osamljenost. Praznik je dan, ko oživljamo spomine. Gre za fragmentirane slike, ki živijo v simbiozi z našim sedanjim življenjem in nas povezujejo s preteklostjo. Za nekatere pa so ti »prosti« dnevi največji sovražnik, saj se spomnijo na osamljenost, na neizpolnjene sanje, na življenje, ki bi ga lahko živeli – pa ga ne. Med evforičnim prazničnim vzdušjem se je pojavil trend, ki za zaprtimi vrati, na katerih visi adventni venček, dobiva nove, srhljive razsežnosti. Krog, ki nebiblično simbolizira ujetništvo vsakdana in kroženje težav ter tesnobnosti, dosega v tem prazničnem času moč centrifuge. Ob vrhuncu, ko odbije polnoč, krikov pijane sreče ne zmoti niti sumljivo čuden pok v sosednjem stanovanju. Naslednji dan še vedno vinjeni in pod vplivom navidezne ter vsiljene sreče odpiramo darila svojcev in prijateljev ter se veselimo izpolnjevanja obljub v prihajajočem letu. Idilo zmoti sirena policije, ki se utabori pred čudovito svetlečo jelko pred stanovanjskim blokom ..., takoj za tem pa mrtvaški voz. Otroški smeh zamenjajo široko izbuljene oči, rdeča lica staršev pa bledica in mrzel pot ob spoznanju, da je vabilo na zabavo še vsakič pristalo v drugem poštnem nabiralniku. Temu sledi očitanje in kopica vprašanj, ki bodo ostala nerešena, saj je odgovore pokojni odnesel s seboj v grob. Sledi tišina, ki skriva v sebi strah, jezo, grozo, spoznanje, da je človek socialno bitje, ki ga vodijo skozi življenje čustva in želja po ljubezni sočloveka.

Zadnji dostopni podatki Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za leto 2004 prikazujejo grozljivo sliko, saj se je Slovenija uvrstila na nezavidljivo deveto mesto na svetu po stopnji umrljivosti zaradi samomora. Vsako leto si namreč vzame življenje 600 ljudi. Samomori so pogostejši v SV spredelu Slovenije, kjer samomorilni količnik doseže tudi 50, kar pomeni 50 samomorov na 100 tisoč prebivalcev na leto. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS so najbolj ogrožena skupina moški, starejši od 50 let, in manj ogrožene ženske, starejše od 65 let. Višja stopnja samomorilnosti je prisotna tudi pri ločenih in ovdovelih moških. Strokovnjake v SZO pa skrbi porast števila samomorov mladih moških, starih od 15 do 29 let.

Po pomoč se lahko obrnete na osebnega zdravnika ali psihiatra, nasvet ali pogovor pa lahko poiščete prek zaupnih telefonov:
– klic v duševni stiski 01/520 99 00
– Sopotnik 080 22 23
– Zaupni telefon Za–Te 01/234 97 83
– TOM telefon otrok in mladostnikov 080 12 34