Ko sva s kolegico zadnjič sprehajali njenega malega psa, se nama je pripetil neljub dogodek. Ravno sredi debate o ljubiteljih in neljubiteljih psov, njihovih razlikah in reakcijah na dogodke, naletiva na proti psom naperjeno družino.

Najin mali psiček se je v snegu igral z dvema veliko večjima in pri tem tekal od svoje lastnice do psov in nazaj, ter vmes igrivo zalajal. Med svojim tekanjem gor in dol po zasneženem travniku je skakljal in norel mimo ljudi. Večina se mu je smejala, ker s svojo mini-velikostjo in poskakovanjem po snegu izgleda kot mala srnica, medtem ko je neka ženska svojim otrokom razlagala, kako bi bilo potrebno vse te "cucke po hitrem postopku pobiti". Moja ušesa tega seveda niso preslišala, a vseeno sem se zadržala in sama pri sebi zabrundala "oh joj, katera panika". Mož gospe, ki bi kužke pobijala, pa je ob teh besedah zagnal res čisto tapravo paniko. Da pes laja na njih, da bo koga ugriznil, da ima njegova žena strah pred psi, ker jo je nedavno eden napadel, in da bo klical policijo. Predstavljajte si najin debel pogled ob tem. Klical policijo!? Zakaj? Ker se pes igra? Ker ni na vrvici? Ker se njegova žena počuti ogroženo, in on, kot pravi mož brani svojo družino Pred hudim, zlobnim psom, ki ima celih 10 kg in je tako suhljat in nenevaren, pa še mladič po vrhu?

Vse bi bilo še v mejah sprejemljivega, in z lahkoto bi preslišala to neutemeljeno dretje, če možakar ne bi izustil dejstva, da je policist in da pozna zakon, in da ve, kaj se sme in kaj ne. Ob tem je zelo glasno grozil, da naju bo 'usekal', njegova telesna govorica je bila zelo agresivna in njegova bližina prav zastrašujoča. Kdo je bil tu res ogrožen? Verjetno bolj najin kuža in midve kot kdorkoli drug. In od vsega najbolj smešna je bila njegova 'policijska' izkaznica, ki to ni bila. Izkaznica že, vendar le varnostnika neke varnostne službe. Si predstavljate, da se nekdo sredi Tivolija dere na vas, ker se je vaš pes igral v snegu in se ga je žena ustrašila, ker je imela slabo izkušnjo, vam grozi, in se povrh vsega še predstavlja za policista, čeprav to ni (mimogrede, lažno predstavljanje za uradno osebo je hud prekršek). Se to res dogaja pri nas?

Ob tem sem se vprašala, čemu takšna reakcija. Agresivna, napadalna in usmerjena v zastraševanje. Bo njegovo družino kaj manj strah, če se fizično ali psihično loti tistega, ki ga ogroža? Ali je zgolj izražal svojo superiornost ker je moški, ker je varnostnik, ker je glava družine? Ali ga je, ker ima manjvrednostni kompleks, pravzaprav strah samega sebe in svoje nemoči? Je bila travma z nekim drugim psom res tako huda, da bodo še otroci od sedaj naprej zaznamovani in bodo sovražili pse?

Po dobrem premisleku sem žal prišla do zaključka, da so tovrstne reakcije v nas kar dobro zasidrane, da se na nasilje odzovemo z nasiljem, na grožnjo z novo grožnjo. In pogosto si s svojo negativnostjo sami ustvarimo nevarne situacije. Še več, zavestno se podajamo v agresijo in jo opravičujemo s tem, da smo branili nekaj ali nekoga. Nasilje pa sproža še več nasilja. Otroci sovražijo, ker so imeli starši slabe izkušnje in s tem kličejo nase nove neprijetne izkušnje. Vrtijo se v krogu, ki prinaša še več slabega in zares nič dobrega, in vsaka naslednja generacija je bolj zaznamovana. Iz takega kroga se težko pobegne.

Iz tega pripetljaja sem se naučila, da je v izogib neprijetnim situacijam včasih bolje kako požreti in biti tiho. Saj ne v moje dobro, v njihovo dobro. Otroci omenjene družine so se naučili, da so psi nekaj slabega. Videli so očetovo pretirano reakcijo, agresiven pristop k nedoločeni nevarnosti. Naučili so se, kako ustvariti nevarnost, kako nekomu groziti in kako se izdajati za policista. In seveda so sedaj dobili dokaz, da se je treba psov bati. Vseh po vrsti. Vsi so nevarni.

Nevarni smo samo ljudje.