Čeprav je marsikdo skeptičen, ko pride do tovrstne zasvojenosti in se v medicinski in psihološki literaturi zasvojenost še vedno obravnava kot bolezen, ki jo povzročajo zunanje kemične snovi, se tudi tu počasi stvari spreminjajo na bolje – vse več je knjig, predavanj in centrov za samopomoč, ki ljudem s tovrstnimi težavami nudijo pomoč. Namreč, že kar nekaj časa je povsem jasno, da obstajajo tudi "nekemične" odvisnosti, kot so npr. zasvojenost s hrano, seksom, z igrami na srečo, nakupovanjem in zadolževanjem, s sanjarjenjem in televizijo, z duhovnostjo, odnosi, delom, itd.

Pa gre res za nekemične odvisnosti, ali pa do tovrstne zlorabe zgolj ne prihaja s pomočjo zunanje subsance?

Vsak od nas ima v živčevju vgrajen sistem, ki se vključi v skrajnih in nevarnih okoliščinah ter poskrbi, da nas pri boju ali begu ne ovira bolečina. Do tega pride tako, da se iz živčnih jeder v možganih izločajo kemikalije, ki so po sestavi zelo podobne ostalim drogam. Rečemo jim ENDROFINI, kar pomeni ťv telesu nastale, morfiju podobne snovi.Ť S posebnimi postopki se lahko naučimo sprožiti odziv živčevja, da dosežemo veliko količino omamnih snovi in spremembo stanja zavesti. Mehanizem povečanega izločanja endrofinov je temelj za nastanek psihične odvisnosti. Postopki, s katerimi vplivamo na izločanje endrofinov, so npr.: prenajedanje, bruhanje ali zloraba shujševalnih diet; sanjarjenje ob podpori osladnih televizijskih nadaljevank in plehke književnosti, obsedena skrb s telesom, telovadbo, tekom, igranje računalniških igric, internet, igre na srečo, razna tveganja (alpinizem, hitra vožnja, kleptomanija, samopoškodbe), obsedenost z določenim tipom škodljivih odnosov z ljudmi...

Kaj je sploh odvisnost od odnosov?

Odvisnost od odnosov je motnja v doživljanju sebe in sveta, nastala zaradi težkih okoliščin v otroštvu oz. napačne vzgoje, ki zasvojencu tudi v odrasli dobi onemogoča, da bi uresničeval svoje življenjske cilje in pri tem užival in zorel. Pomeni, da se kljub temu, da je nek odnos za nas slab in nezdrav, vseeno ne odločimo za prekinitev tega odnosa, oz. se vsakič znova zapletamo v tovrstna partnerstva.

Zakaj pripelje do odvisnosti od odnosov?

Za zasvojenostjo z odnosi ali soodvisnostjo (ko npr. vztrajaš več let v zvezi z alkoholikom) ponavadi zbolijo ljudje, ki so odraščali v družinah, ki so bile zaznamovane z alkoholom, ali kako drugače neurejenih domovih. Otroci iz alkoholnih družin namreč dolga leta trpijo, vendar ne morejo ne oditi, ne ničesar spremeniti. V takšnih okoliščinah se v možganih aktivirajo nevronske poti, ki povzročajo že prej opisano omamo z endorfini. Ko tak posameznik odraste, bi se od njega pričakovalo, da se bo na daleč izogibal vsem kandidatom, ki imajo razvito kakršno koli odvisnost. A zgodi se ravno nasprotno, saj jih ravno takšni ljudje privlačijo. Primer: deklica se vse svoje življenje bori za naklonjenost svojega čustveno nedostopnega očeta. Ko odraste jo privlačijo prav tako nedosegljivi partnerji, saj skozi njega poizkuša vedno znova rešiti konflikt iz otroštva. Čeprav se ves čas trudi, da bi jo partner vzljubil, ji izkazoval pozornost in jo spoštoval, bi jo v primeru, da bi do tega dejansko prišlo, prenehal zanimati. Moški, ki ji lahko nudijo toplino in ljubezen, so ji namreč nezanimivi in dolgočasni.

Zakaj takšna izbira?

Pozneje v življenju nas privlačijo partnerji, ob katerih lahko znova doživljamo podobne občutke, kot smo jih ob starših. Tako lahko okruten, ravnodušen, neiskren ali kako drugače neprimeren partner nadomesti drogo, postane sredstvo, za spremembo razpoloženja in da odvisnemu človeku možnost, da 'pobegne'. Znaki, ki lahko kažejo na odvisnost:

Hrepenenje po nekom, ki ni fizično ali čustveno dostopen. Živimo za dan, ko bomo ponovno z njim (njo). Prepričanje, da nas bo ta oseba vzljubila, če jo bomo le dovolj ljubili. Prepričanje, da nas bo vzljubila, če se bomo le dovolj potrudili, izboljšali. Zavrnitev povzroči, da si te osebe želimo še bolj. Ob zavrnitvi občutimo bes, počutimo se kot žrtev, ker nam ta oseba ne nudi tistega, kar potrebujemo. S to osebo se ukvarjamo tako intenzivno, da to vpliva na naše navade, kako spimo, jemo, delamo... Verjamemo, da je to edina oseba, ki lahko podari našemu življenju smisel. Pogosto se zalotimo, da to osebo kličemo ob nenavadnih urah, oz. nestrpno čakamo, da nas bo poklicala. Preverjamo kje je, s kom je, tej osebi celo sledimo. Osebi se poizkuša škoditi z vandalizmom oz. nasiljem.

Če se najdemo v zgoraj napisanih značilnostih (več kot tri), obstaja velika verjetnost, da tudi sami trpimo za tovrstno odvisnostjo. Če hočemo pretrgati začarani krog, potrebujemo pomoč ustrezne skupine za samopomoč. Naučiti se moramo, da ne bomo več dovolili drugemu, da bo negativno vplival na našo samozavest in dobro počutje. Lahko se naučimo živeti zdravo, polno in veselo, ne da bi bila naša sreča odvisna od drugega človeka.

Ker bi lahko o temi govorili v neskončnost, prostora pa je tu premalo, naj za konec poudarim nekaj, kar se mi zdi tu bistvenega pomena – če zmoremo ljubiti samo drugega, tedaj sploh nismo zmožni ljubezni. Šele, ko se naučimo ljubiti samega sebe, smo pripravljeni na ljubezen.