Zadnjič se je nad problematiko "glume" hudovala prijateljica, ki je zase seveda prepričana, da sama ni lastnica več mask. Pa mi je vse skupaj dalo misliti. Se res načrtno pretvarjamo, ali pa morda vsi v sebi nosimo tisoč obrazov, kateri včasih presenetijo celo nas same?!

In seveda se tu poraja vprašanje kdo od nas je vedno in povsod pristen. Sploh še vemo, kaj pristnost je in ali ni le-ta dandanes precenjena? Seveda je največkrat odgovor v stilu "jaz sem vedno to kar sem", saj je objektiven pogled nase (in vase), ki zahteva dobršno mero distanciranosti in samokritike, lahko včasih težje opravilo, kot zgleda sprva. Pa ne da bi to početje spremljala neka preračunljivost. Enostavno se podzavestno transformiramo - ves čas. Iz vloge hčerke, na vlogo punce ali prijateljice, z vloge učenke, do vloge sošolke... Se še spomnite kako težko je bilo prvič domov pripeljati fanta oz. punco? Ravno zato, ker sta se nam zdeli vlogi (punce in hčerke) nekompatibilni in je bila potrebna neka srednja pot in ne le enostavni preskok oz. menjava maske. Skoraj vsakodnevno plešemo svoj ples v maskah, tega pa smo se že tako navadili, da niti ne vemo več, kdo pravzaprav smo.

Latinska beseda "persona" pomeni krinko oz. masko. Naše vsakodnevne maske, ki si jih nevede natikamo, pa so duhovni in psihološki model nepravega jaza. In kdaj smo si sploh začeli natikati svoje prve maske? Vsi se še spominjamo, kako lepo je bilo, ko smo bili še majhni in so nas starši pohvalili "kako si pridna punčka" in kako grozno smo se počutili, ko smo bili okarani in dobili kazen. Da do kazni v prihodnje ne bi prišlo, smo si na vse kriplje prizadevali, da bi ugajali – zaigrali smo pridnega otročka in se tako izognili prepiru, slabi vesti in kaznim. Tako smo si začeli natikati prve maske, katere so nam izvrstno služile. Teh pa je bilo z odraščanjem vse več, danes pa niti ne vemo, koliko jih imamo.

Včasih presenečamo tudi sebe. "Ne vem kaj mi je bilo, kot da to ne bi bil jaz", rečemo. Se še spomnite, kako ste na tisti slab dan, ki bi ga najraje, če bi vam le čas dopuščal, preživeli v postelji, srečali bivšega sošolca, ki ga niste nikoli zares marali. Verjetno mu niste potarnali, da vam gre slabo, ravno obratno – z najslajšim nasmehom kar ga premorete ste mu svoje življenje pričarali v zavidanja vrednega. Prav tako najbližji (starši, brat, sestra, prijatelji), četudi smo še tako prepričani, da jih poznamo do obisti, še vedno nekje obstaja kanček dvoma, da bodo storili nekaj, kar bo v nas zbudilo vprašanje ali to osebo sploh poznamo. In vsi vemo kako spretno se maskirajo vse tiste družinice, da kar najbolje izpolnjujejo pogoje družinske idile – na zunaj vsi "poštirkani", točno takšni, kot so si zamislili, da morajo izgledati za svoje sosede, a kaj ko je realnost prevečkrat vse prej kot idealna. Med poukom ni bilo nič drugače, vsaj meni je tako ostala v spominu srednja šola. Večina se jih je med uro spremenilo v poslušne, delavne učence, ki so bili naravnost navdušeni nad vsem, kar je izustil profesor, a čim je zazvonil zvonec, so že tarnali, kako se vlečejo ure matematike in kakšen bedak brez humorja je ta prfoks. In tisti srečni par! Več ljudi je prisotnih, raje se imata. Za obletnice prirejata bleščeče zabave in tudi sicer vse kaže na to, da sta duši sorodnici. Vse to, da se pri drugih pojavi vsaj malce zavidanja, ne glede na stvarnost, ki ju kruto razjeda med štirimi stenami. A le do točke, ko solze ne izlijejo resnice na dan...

Kljub "uspešni" maškaradi, se v nas slej kot prej pojavi želja po tem, da bi bili zvesti samim sebi, goreča želja po tem, da odvržemo stran vse tiste maske, ki v nas povzročajo hudo zmedo o tem, kdo pravzaprav smo. In zaželimo si stopiti v stik s pravim jazom. Kar pa seveda ne moremo storiti čez noč. Nekoč mi je znanka rekla nekaj, kar me je napolnilo z mešanico začudenja in šokiranja in sicer, da bo dan, ki ga bo lahko preživela sama s seboj, njen zmagovalni dan. Sicer sem razumela njeno sporočilo, a pretresla me je misel na to, do katere točke v življenju lahko pride posameznik, da mu le beg pred samim seboj lahko prinese tisti košček miru, po katerem hrepeni. In seveda se druži le z ljudmi, ki mu tako in drugače sporočajo, da je točno tisto, kar hoče biti. Bog ne daj, da takšni osebi nastaviš ogledalo!

Ko odvržemo vse krinke, sprejmemo riziko, da ne bomo sprejeti. A šele na točki, ko nam postane vseeno, kaj si drugi mislijo o nas, ko nas tuja kritika več ne prizadene, saj vemo, da smo se potrudili po najboljših močeh, ko nič več ne iščemo zunanje potrditve, saj imamo o sebi dobro mnenje, ko izražamo svoje misli svobodno in so te misli resnično naše in ne kopirane od drugih, ko so naša čustva pristna v vseh pogledih, ko se ne bojimo izkazovati ljubezni, pa četudi ni vedno povrnjena... Šele tedaj lahko resnično zaživimo, zato pustimo, da je pust le enkrat letno!