Marcel-li je soustanovitelj svetovno znane katalonske skupine La Fura Dels Baus, ki je tam v davnih osemdesetih, z prižganimi motorkami podila tudi slovenske obiskovalce po parterju hale Tivoli, kjer so uprizarjali svoje značilno, z nasiljem in adrenalinom napolnjeno gledališko predstavo Suz o Suz.

Kot svetovna atrakcija je La Fura (podgana), kmalu postala preveč komercialna (nastopili so celo na otvoritvi olimpijskih iger v Barceloni) in Marcel-li jo je mahnil na samostojno pot.

Njegov prvi odmevni projekt ni bil vezan na gledališke prakse, temveč na likovne, kjer je naredil serijo glav, sešitih iz prašičje kože in jih poimenoval z lastnimi imeni (npr.»Joanna odtrgana v ekstazi«). Na isti razstavi, je bilo na enak način, kot so bile v formalin potopljene glave, predstavljenih še sedem prašičjih src, ki so opremljena z očesom, lasmi, ušesom,..., predstavljala sedem faz ljubezni, sedem ljubezenskih stanj, od začetne fascinacije do konca ljubezenske zgodbe, in ponovnega iskanja.

Povsem odtrgano! Ob nekaj kompletno odbitih nizkoproračunskih filmih, ki jih je posnel, je začel oblikovati čisto samosvojo smer, v kateri je združeval nasilnost španskega kulturnega izročila in visoko tehnologijo. Njegov prvi performans EPI-ZOO je tematiziral sterilnost digitalne vojne, ki na eni
strani izgleda kot nedolžno pritiskanje računalniških tipk, na drugi pa kot masaker zalivske vojne. V performansu so gledalci lahko z računalniško miško klikali na grafiko na monitorju, računalnik pa je signale prenašal na pnevmatične vzvode, ki so Marcel-lija premikali in mu povzročali bolečine. Nekateri gledalci so imeli etične pomisleke in v performansu niso

Naslednji perfomans je že popolnoma v kibernetskih višavah. "Afazija" je robotsko okolje, v katerem nastopajo štirje inštrumenti (kitara, violina, piščali in boben), na katere Marcel-li igra, ne da bi se
jih dotikal. Na sebi namreč nosi poseben interaktivni skelet, ki je brezžično povezan z računalniki, ki krmilijo robote - inštrumente. Da je stvar še bolj zapletena, umetnik med igranjem na robote, nadzoruje še dogajanje na videoplatnu, kjer s svojimi gibi režira dogajanje v osnovni zgodbi, vzeti iz antičnega mita o Odiseju.

V tem performansu je njegovo strmljenje po komunikaciji z računalnikom brez uporabe tipkovnice in računalniku, ki ga lahko oblečemo (»wearable computer«) pripeljana že skoraj do vrhunca.

V zadnjem projektu, "Epifania", katerega del smo v Kapelici pokazali v juniju 2000, drugi del pa bo predstavljen letos septembra, je Marcel-li predstavil interaktivni skelet, "Requiem", ki mu bo omogočal nastopanje, še ko bo že mrtev. Jeseni pa bo pokazal še "Capricio", kjer digitalne spake s svojim divjim humorjem sestopijo v galerijski prostor.

Ne zamudite! Marcel-li je še en klasik naslednjega stoletja!