Ste že kdaj leteli s helikopterjem, se vozili na bojnem čolnu ali pa streljeli z brzostrelko Heckler & Koch v 50 m oddaljeno tarčo?

Še ne, potem vas bo zanimalo, kaj smo doživeli v adrenalinskem dnevu, kot gostje Slovenske vojske. Polkovnik Novinšek in odgovorni iz Ministrstva za obrambo, so povabili različne novinarske hiše na predstavitev novosti iz življenja v vojaških brigadah. Dan so poimenovali kot adrenalinski in res je bilo tako. V zgodnjih jutranjih urah smo si imeli čast od bilzu ogledati nova letala 15. brigade, z imenom Pilatus, s katerimi naj bi tudi leteli, pa nam žal vremenske razmere tega niso dopuščale. Odgovorni so mi povedali, da 15. brigada vzgaja pilote za obrambo zračnega prostora Slovenije in za pomoč pri naravnih in drugih nesrečah. Kandidati naj bi imeli visoko izobrazbo in športne predispozicije. Na vprašanje ali imajo raje športnike ali izobražene Ijudi so odgovorili, da izobražene Ijudi, saj športnika tako ali tako naredijo tekom usposabljanja za pilota.

Naše prevozno sredstvo v zračnem prostoru, sta bila tako dva helikopterja tipa Bell Avgusta, na katerih je pisalo SFOR. Z njima smo iz Brnika poleteli v vojašnico Bohinska Bela. Z Puchovimi jeepi so nas odpeljali do njihove vadbene stene, kjer smo videli mlade nabornike, kako se učijo v vojaški opremi obvladovati neprehodne poti. Ta brigada, je ena najbolj znanih izven našega ozemlja, ki aktivno sodeluje pri mednarodnem sodelovanju z vojskami iz tujih držav. Ne boste verjeli, da ti fantje plezajo in se spuščajo z vsaj 30 metrske stene v navadnih vojaških čevljih. Učijo jih, kako prenašati sebe, poškodovance in opremo preko neprehodnih poti.

Kot že rečeno, naj bi iz Bohinjske Bele leteli s Pilatusi v Portorož, kar pa se zaradi neugodnih vremenskih razmer ni zgodilo. Tako so nas zopet posedli v helikopterje in piloti so nam pokazali, kaj le-ti zmorejo. Od tega, da manevrirajo levo in desno, tudi pod kotom 90 stopinj, se prilagajajo naklonu hribov in obmirujejo na določeni višini, pa je vsaj name naredil največji vtis simulacija vlaka smrti. To je izgledalo tako, da sta pilota spustila helikopter tik nad morsko gladino, nekje pri Piranu, nas nato v sekundi prepeljala na višino stotih metrov in potem, kot da bi ne imela nobene moči nad helikopterjem, je le-ta nezadržno s stotih metrov v momentu pikiral nazaj proti morski gladini. Verjetno si predstavljate, kje smo imeli mi, navadni smrtniki v tistem momentu želodce.

Ko smo prispeli v Portorož, so nas pričakali Puchi in nas peljali do Marine Portorož. Tam nas je že čakal polkovnik mornarice. Najprej so nam dali "life save-rje" in nas razvrstili v dva gumenjaka s plastičnim dnom, za štiri in osem oseb. Kot smo izvedeli, imata od 200 konjev do 250 konjskih moči. Vožnja z njim je pravi adrenalin, saj po gladki morski gladini doseže hitrost okrog 60 km/h. In tako smo drveli do Pirana. "To je noro", smo vpili vsi povabljeni. Zdaj pa vem, zakaj Italjani tako na veliko kupujejo te gumenjake. Ampak največji adrenalin nas je še čakal. Izza Piranskega rta, so nas čakali valovi, veliki od pol do enega metra. Zdaj pa si predstavljajte, da sediš v prvem delu čolna, obrnjen s hrbtom v smeri vožnje, odlični voznik, ki pozna karakteristike čolna, pa z maksimalno hitrostjo zapelje valovom nasproti. "To je nemogoče", smo vpili. Metalo nas je kot za šalo, tudi do pol metra nad čolnom in samo spraševali smo ali bomo obstali v čolnu ali pa nas bo vrglo v morje. No ja, preživeli smo divjo vožnjo levo, desno, gor in dol. Tako smo prispeli do edinega bojnega čolna, ki ga ima Slovenska mornarica. Kot so nam povedali, so lupino in elektroniko kupili od Izraelcev, orožje pa so namestili doma, saj je takrat veljal embargo na uvoz orožja. Tudi z njim so nas popeljali naokrog in moram priznati, da je bil najbolj presenetjiv manever levo in desno po vzdolžni osi plovila, ob veliki hitrosti. Za razliko od gumenjakov, vožnje tega čolna valovi niso prav nič motili. Najdalšja pot, ki jo je prevozil, je bila vzporedno od otoka Vis v mednarodnih vodah. Ni kaj, zaenkrat imamo enega, kapitan pa je rekel, da je cilj imeti štiri. Zaenkrat čoln služi predvsem pomoči na morju, saj nesoglasje s Hrvaško rešuje policija.

Po prihodu na portoroški Aerodrom, so nas s helikopterji prepeljali do okolice Postojne, oz. na tako imenovano vadbišče Poček, ki je neprehoden za normalne smrtnike. Tam nas je pričakala brigada za mirovna posredovanja v mednarodnih akcijah. To so t.i. poklicni vojaki in neredni naborniki Slovenske vojske. Prikazali so nam vajo z imenom kontrolna točka oz. check point, ki služi odkrivanju tihotapcev orožja oz. sumljivih oseb. Trenutno se kontrolne točke uporabljajo tudi v Bosni, pri ohranjanju miru.
Vaja je vsebovala tudi simulacijo strelnega posredovanja ob neupoštevanju opozoril vojakov kontrolne točke.

Naslednja točka našega ogleda, je bilo delo vojaške policije, ki je največkrat prisotna pri kaljenju javnega reda in miru. Pokazali so nam dele opreme VP in način usposabljanja le-te. Tukaj smo imeli možnost streljanja z brzostrelko Heckler & Koch v 50 m oddaljeno tarčo. Vsi smo poskusili in z več ali manj znanja sledili navodilom za pripravo, polnjenje in streljanje. Imeli smo cca. deset poskusov in vmesne preglede tarč. Ura je bila že okrog sedmih, ko so nam ponudili tradicionalni vojaški golaž, nato pa so nas s helikopterjema, tipa Bell Avgusta, odpeljali nazaj na Brnik.

Za zaključek lahko rečem, da je bil adrenalinski dan res adrenalinski, predvsem pa poučen in primeren za obletnico Slovenske vojske.